Zapri
Iskanje

Objeti z besedo in poljubiti s čustvi

Objava: 23. 10. 2020 / 09:14
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.10.2020 / 09:23
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Objeti z besedo in poljubiti s čustvi

Objeti z besedo in poljubiti s čustvi
Pomena poljuba in objema se zavemo šele, ko nam ni (več) dosegljiv.

FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.


Pomena preprostega poljuba in objema se dostikrat zavemo šele, ko nam ni (več) dosegljiv, pravi družinska psihoterapevtka dr. Katarina Kompan Erzar.

O poljubih ne kramljamo pogosto. Kakšen je pravzaprav odnos Slovencev do poljubov, objemov?

Poljub je nadvse nežen in občutljiv telesni izraz, ki lahko prinese ogromno čustvene varnosti, a ga po eni strani zanemarjamo, po drugi pa mu pripisujemo prevelik ali napačen pomen. Sama imam nekaj malega italijanskih korenin, zato mi je ob pozdravu samoumeven poljub na lica, ki pomeni »vesela sem, da sem te srečala«.

V naši slovenski kulturi – sploh pri srednji in starejši generaciji – opažam nerodnost v izražanju bližine in v sproščenem vzpostavljanju stika. Ali smo zelo zadržani, zadrgnjeni, pretirano zavrti pri načinu pozdravljanja ali pa preveč robati, vsiljivi in brez občutka. Oboje kaže na težave s sramom. Velikokrat se zgodi, da si ob pozdravu stopimo preblizu ali pa smo v zadregi, kam na lica naj damo poljub.

Poljubov in objemov se ne da naučiti, ampak se jih privzgoji v varnih odnosih. Če so odnosi varni in smo čustveno sproščeni, bomo hitro zaznali, kdo je pred nami; koliko ta človek želi bližine ali razdalje; koliko mu je lagodno; koliko je domač z nami ali ni in mu ne bomo šli preblizu ali predaleč. Opažam, da so mlajši, sploh srednješolci, pri pozdravu veliko bolj naravni in sproščeni. Objamejo se kot prijatelji – le zato, ker so veseli, da se vidijo. Pozna se jim tudi to, da so že tretja ali četrta generacija, ki je odraščala v času brez vojne.


FOTO: Pexels.

Kako naj bližino vzpostavi generacija, ki ji telesni stik morda ni bil tako samoumeven?

Naj se pustijo »objeti« od vnukov! Ljudem iz generacije, ki je bila zadržana ali morda celo ranjena v telesnem izrazu – zaradi kakršnekoli oblike robatosti, neprimernega odraščanja, zanemarjanja, revščine – ne moremo očitati hladnosti v smislu »U, ti si pa zavrt!«

Če telo vsrka toliko nevarnih odzivov, potem je najbolj normalno in varno, da preprosto ne išče več bližine. Kar pa ne pomeni, da ta človek ne hrepeni po njej. A če je ta spontana telesna pot zaprta, se lahko bližina najde na druge načine. Ta generacija še zna pisati pisma, poklicati po telefonu, brati poezijo … Po drugi strani pa je zanje izziv sprejeti način izražanja bližine od svojih otrok, še bolj pa od vnukov. Med prvo in drugo generacijo se to zgodi težje, ker smo si po letih še preblizu. Recimo naša generacija starše svojih zakoncev običajno še vika, otroci pa te iste babice in dedke mirno tikajo, se jim vržejo v naročje …


Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za duhovnost sredi življenja Božje okolje z naslovom Poljub. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Nalaganje
Nazaj na vrh