Papež je katehezo med današnjo splošno avdienco namenil usmiljenju in oblasti. V svetih spisih je veliko odlomkov, ki govorijo o mogočnikih, kraljih in ljudeh na položajih ter tudi o njihovi nadutosti in nasilnosti. Bogastvo in oblast sta stvarnosti, ki sta lahko dobri in koristni za skupno dobro, je pojasnil sveti oče, a le če s pravičnostjo in ljubeznijo služita revnim in vsem ostalim. Kadar pa se ju živi kakor privilegij, s sebičnostjo in z oblastnostjo, kot se to pogosto dogaja, se spremenita v orodji pokvarjenosti in smrti.

Današnji svetopisemski odlomek iz Prve knjige kraljev pripoveduje, kako hoče Ahab, kralj nad Izraelom, kupiti Nabotov vinograd, ki meji na kraljevo palačo. Ponudba se zdi legitimna, celo velikodušna, a v Izraelu je zemljišče veljalo za skoraj neodtujljivo lastnino, ki jo je potrebno varovati in ohranjati, saj je znamenje Božjega blagoslova, ki se prenaša iz roda v rod. Vsem je tudi zagotovilo dostojanstva, zato je negativen Nabotov odgovor kralju povsem razumljiv, ko pravi: »Gospod me varuj tega, da bi ti dal dediščino svojih očetov!« (1 Kr 21,3).

Kralj Ahab se na zavrnitev odzove z zagrenjenostjo in ogorčenostjo. Čuti se užaljenega, ponižanega v svoji avtoriteti oblastnika, onemogočenega v dosegi svoje želje po posedovanju. Takšnega ga vidi njegova žena Jezabela, poganska kraljica, ki je vzpostavila malikovalsko čaščenje in hotela ubiti Gospodove preroke, zato se odloči poseči v dogajanje. Jezabela izpostavi kraljevi ugled in oblast, ki sta z njenega vidika z Nabotovo zavrnitvijo postavljena pod vprašanj. Oblast pa kraljica vidi kot absolutno in vsaka želja zanjo postane ukaz.

Papež Frančišek je opozoril, da se oblast ob izgubi razsežnosti služenja spremeni v nadutost, gospodovalnost in oblastnost. To se zgodi tudi v prizoru o Nabotovem vinogradu. Kraljica Jezabela se brezobzirno odloči odstraniti Nabota in začne uresničevati svoj načrt. Poseže po lažnivosti in pokvarjenosti: v kraljevem imenu odpošlje pisma mestnim starešinam in veljakov ter ukaže, naj dva moža lažno pričata proti Nabotu, da je preklinjal Boga in kralja, to pa je zločin, ki se kaznuje s smrtjo. Nabot je umrl, kralj pa si je prisvojil njegov vinograd.

Po papeževih besedah to ni zgodba iz nekega drugega časa, ampak je prav tako zgodba današnjih dni, kjer obstajajo oblastniki, ki izkoriščajo reveže, izkoriščajo ljudi, da bi imeli več denarja. Frančišek je izpostavil trgovino z ljudmi in suženjsko delo; ljudi, ki delajo na črno in za malo denarja; pokvarjene politike, ki hočejo vedno več. Tako vidimo, kam vodi izvrševanje oblasti, ki ne spoštuje življenja, je brez pravičnosti in brez usmiljenja. Vidimo, kam vodi žeja po oblasti, pohlepnost, ki hoče posedovati vse.

Frančišek je poudaril, da je Bog večji od hudobije in umazanih človeških iger. Kot beremo v nadaljevanju zgodbe, po svojem usmiljenju pošlje preroka Elijo, da bi Ahabu pomagal k spreobrnjenju. Po papeževem mnenju bi bilo lepo, če bi enako storili mogočni izkoriščevalci današnjega časa. Gospod sprejme Ahabovo kesanje, toda ubit je bil nedolžen človek in storjeno dejanje bo imelo neizogibne posledice. Storjeno zlo namreč pušča svoje boleče sledi, zgodovina ljudi pa bo imela rane.

Usmiljenje lahko ozdravi rane in lahko spremeni zgodovino, Božje usmiljenje je močnejše od grehov ljudi, je pojasnil sveti oče. Jezus Kristus je resnični kralj, toda njegova oblast je popolnoma drugačna, njegov prestol je križ. On ni kralj, ki ubija, ampak, nasprotno, dáje življenje. Gre naproti vsem, predvsem najšibkejšim, premaga osamljenost in usodo smrti, v katero vodi greh. »Jezus Kristus s svojo bližino in nežnostjo vodi grešnike v prostor milosti in odpuščanja in to je usmiljenje Boga«, je katehezo sklenil papež Frančišek.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / AP