Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Obraz, ki sem ga že videl

Za vas piše:
Metod Jeromel
Objava: 21. 07. 2020 / 07:44
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 21.07.2020 / 08:06
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Obraz, ki sem ga že videl

Obraz, ki sem ga že videl
Mariji Magdaleni Gornik v spomin: Blagor tistim, ki so čisti v srcu, ker bodo Boga gledali.

Foto: Ivo Žajdela



Letos sem bil na pogrebu prijateljeve babice v bližini Loškega Potoka. Po njem sem se odpravil proti Gori, da bi šel molit na grob Magdalene Gornik za svoje zdravje. Bil je prvi februar 2020, prva sobota v mesecu. Ko sem na parkirišču, kjer je bilo kar nekaj vozil, stopil iz avta, me je sunek vetra skoraj odpihnil. Minilo je že sedemnajst let, odkar sem bil nazadnje tam.

Izza zaprtih vrat cerkve Marije Snežne se je slišala prijetna pridiga in skozi ključavnico sem videl, da je cerkev nabito polna, zato sem nadaljeval pot na pokopališče. Kar sapo mi je vzelo, ko sem takoj za cerkvijo zagledal prekrasen pozlačen nagrobni kamen in grob, ki je bil prepoln sveč. Bilo je popolnoma drugače kot pred sedemnajstimi leti. Na nagrobniku je bila prekrasna slika Magdalene Gornik, ki sem jo videl prvič. Pokleknil sem pred grob in zmolil molitve, ki jih običajno molim. Vsekakor sem čutil, da se bom še oglasil in prinesel svečo.

Naslednji dan, ko sem se zbudil, sem začel dojemati neko stvar. Ko sem namreč prejšnji dan gledal sliko Magdalene Gornik, se je nekaj premaknilo v moji podzavesti. Šele tedaj sem dojel: ta obraz sem že nekoč videl. Spomnil sem se, kdaj in kje. Pa saj to ne more biti res.

Avtoštoparka

Bil je 3. april 2003. Delal sem za hitro pošto iz tujine. Peljal sem se z majhnim dostavnim vozilom. Hitel sem iz Loškega Potoka proti Sodražici. Bilo je malo po 12. uri. Takoj za prometno tablo, ki je označevala konec Loškega Potoka, sem ob cesti zagledal avtoštoparko. Ker je zunaj padal sneg, se mi je zasmilila in sem ustavil, ker takrat ni bilo nobene prepovedi, da v službeno vozilo ne smemo jemati avtoštoparjev. Bilo je to mlado dekle in me je vprašalo, ali jo lahko peljem nekaj kilometrov naprej. Seveda sem pristal. Ko je prisedla, sem ji že hotel reči po svoji stari navadi, kadar sem imel sovoznika, naj se pripne. Toda opazil sem, da sam nisem bil pripet. Takoj sem si začel pripenjati varnostni pas in dekle je storilo isto.

Pa sva krenila in ne morem se spomniti, ali sva kaj govorila. Če sva, je bilo gotovo o vremenu, kar je moja stara navada. Se voziva in voziva in dekle mi reče, da jo lahko čez nekaj sto metrov odložim. Ustavil sem na predelu, ki ga zaradi sneženja nisem dobro videl. Na levi strani sem videl nekaj stavb in cesto, ki je šla levo od glavne ceste. Dekle se mi je zahvalilo in pozdravilo v slovo.

Nadaljeval sem pot proti Sodražici. Na cesti je bilo okrog štiri centimetre snega. Vozil sem zelo počasi, saj sem na vozilu imel letne gume. Morda sem se peljal slab kilometer ali še manj od kraja, kjer sem odložil avtoštoparko (pozneje sem ugotovil, da je bilo pri odcepu za Goro), ko zagledam v daljavi kombi, ki je v svojem desnem ovinku izgubil smer vožnje in je peljal po mojem voznem pasu. Vozniku je uspelo spraviti vozilo na svoj pas kakšnih 20 metrov pred mano. Švignil je mimo mene kot strela in sem se čudil, kako more tako divjati po zasneženi cesti navkreber.


Foto: splet


Strahovito je počilo

Stoično in srečen hkrati sem nadaljeval vožnjo proti ovinku, ko se naenkrat pojavi še eno kombinirano vozilo iste velikosti in barve, kot je bilo prejšnje. Sam pri sebi sem si mislil, da gre za lovljenje ali pa tekmovanje. Tudi ta voznik je prehitro peljal za dane vremenske razmere in je zapeljal na moj vozni pas. Prepričan sem bil, da se bo vrnil na svojega, toda ne, kar peljal je proti meni. Začel sem previdno zavirati v intervalih, ker nisem imel abs-zavornega sistema. Nemočno sem gledal drveči kombi in začutil sem, da bo počilo. Moj avto se je ustavil in razločno sem videl voznika kombija. V trenutku sem zaznal vonj po razkužilih, ki jih poznamo iz bolnišnice. Močno sem stisnil volan in strahovito je počilo.

Moj prvi odziv po poku je bilo začudenje, da verjetno ne bom končal v bolnišnici. Lepo sem sedel v svojem avtu in tudi voznik v kombiju je sedel na svojem mestu. Druga reakcija je bila, kako dobro je, da v tem trenutku ni bilo z menoj avtoštoparke, ker bi morala doživeti tako hud stres. Odpel sem se, hvaležen sem bil avtoštoparki, da sem bil pripet, ker bi v nasprotnem primeru z glavo udaril po volanu ali pa bi poletel skozi vetrobransko steklo. Oba voznika sva stopila iz avtov in začela ogledovati škodo. Strinjala sva se, da pokličeva policijo.

Epilog nesreče je bil, da sem od policije dobil plačilni nalog, ker nisem imel zimskih gum oziroma snežnih verig na gumah, in napotilo na urgenco, ker so domnevali, da moj vrat ni bil čisto nedotaknjen ob nesreči. Res se je na koncu izkazalo, da so se določene mišice pretegnile.

Drugi del epiloga se je zgodil na zavarovalnici v Ljubljani, ko sem šel z avtovleko na ocenitev škode vozila in kjer sem predal neoddane pakete kolegu. Bil je ves zaprepaden nad stanjem mojega vozila in je rekel, da je dobro, da sem še živ. Sem si mislil, da pretirava, ker pač nisem končal v bolnišnici.

Da se je vse skupaj srečno končalo, sem pripisoval temu, da sem v tistem času redno molil rožni venec in veliko premišljeval o življenju Božje Matere. Res pa je, da sem po tem dogodku na internetu naletel na informacije o Magdaleni Gornik. Prav zanimalo me je, kje je ta Gora, kjer se je ona rodila. Čez nekaj časa sem ugotovil, da je nad Sodražico. Kar spreletelo me je, ko sem ugotovil, da sem se skoraj tri leta pred nesrečo vsak teden od ponedeljka do petka vozil mimo odcepa za ta kraj.

Na Magdaleninem grobu

V začetku poletja leta 2003 sem šel na Goro iskat njen grob. Bil sem presrečen, ko mi ga je uspelo najti. Najbolj so se me dotaknile besede na njenem spomeniku, da blagor tistim, ki so čisti v srcu, ker bodo Boga gledali. Sploh nisem vedel, za kaj naj prosim Magdaleno Gornik. Morda sem si želel normalnega življenja, ampak se mi zdi, da tega nisem izrekel. Glavne so bile takrat besede, da blagor tistim, ki so čisti v srcu.

Leta so minevala in dogodki so prihajali in odhajali. In prišel je 1. februar 2020, kot sem omenil na začetku. Grem s pogreba prijateljeve babice. Obujat spomine na Goro. Vse je isto, podobno, drugače. Gledam Magdalenin grob. Vidim njen portret na spomeniku. Zelo znan se mi zdi. Je čisto drugačna, kot na stari originalni fotografiji, ko krvavi. V meni se nekaj zgodi.

Naslednji dan se zavem, kje sem videl ta obraz. Ta obraz sem videl, ko sem 3. aprila 2003 pobral avtoštoparko pri Loškem Potoku.

Nalaganje
Nazaj na vrh