Zapri
Iskanje

Obsedeni z dobrim počutjem

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 17. 10. 2021 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 16.10.2021 / 19:33
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Obsedeni z dobrim počutjem

Obsedeni z dobrim počutjem
Zdi se, da danes živimo v nekakšni wellness družbi FOTO: Pexels
Razlaga evangelija 29. nedelje med letom.

Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« 

Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« 

Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35–45)

Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi o njegovem trpljenju. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi: »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal« (Mr 10,33-34). Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt.

Wellness družba 

Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za »slavo«, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem, posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni wellness družbi. Dobro se počutiti – z drugimi besedami »biti srečen«, »imeti se fajn« – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe, kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam po splošnem mišljenju »pripada«.

»Imeti se fajn« je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo.

Toda človek v resnici večino svojega časa ni srečen, ne, 98 odstotkov časa baje živimo v stanju odsotnosti sreče, približno odstotek časa pa v res težkem obdobju, pravi Vesna V. Godina. In ko v družbi, v kateri moraš biti srečen, slejkoprej spoznaš, da ne gre vse po načrtih, da je življenje velikokrat težko in kruto, se ti zdi, da je s tabo nekaj narobe, če nisi srečen in nasmejan. In je zato treba poiskati kako drogo, oči si zakrivamo, koliko mladih preživi vikende v popolni pijanosti in zadetosti, tisti bolj trendovski pa se zamotijo s steroidi in fitnesom, drugi z delom. Nič drugače ni z odraslimi. Če ne razumemo, da je stanje umanjkanja sreče normalen del življenja, da ne moremo biti vedno zadovoljni, si bomo takrat, ko se nam bo podrl svet, naredili vzporednega, virtualnega. To je »slava«, ki jo iščeta Zebedejeva dva.

Če ne razumemo, da je stanje umanjkanja sreče normalen del življenja, si bomo takrat, ko se nam bo podrl svet, naredili vzporednega, virtualnega.

Streči, ne biti postrežen 

Toda »nismo se rodili zato, da bi se dobro počutili, ampak da bi ljubili.« (F. Rosini) Da bi stregli, ne da bi bili postreženi (Mr 10,45), to je Jezusov nauk. In vedeti to, je posebnega pomena, da torej življenje ni nagrada ali pravica, da smo postreženi kot velikaši, temveč naloga, poslanstvo, ki ga moramo izpolniti, to pa ni nekaj, kar si zaželimo, temveč tisto, kar nam je bilo podarjeno, da nas spravi v pravo smer.

Prvi pogoj dobrega – ne nujno srečnega – življenja je sprejeti življenje, kakršno je.

Zato je prvi pogoj dobrega – ne nujno srečnega – življenja sprejeti življenje, kakršno je, kot poslanstvo, torej, tako ga je treba razumeti. Biti njegov služabnik, ne gospodar. Potem bodo tudi težki trenutki dobili svoj smisel. Ne, zaradi tega še ne bomo srečni, bomo pa razumeli, kako nekaj velikega je samo živeti svoje življenje in narediti, kar je treba.

Ni »fajn«, je pa tako mogoče imeti življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (42/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh