Založba Modrijan je izdala knjigi o montiranem sodnem procesu v letih po prvi svetovni vojni in o komunističnem diktatorju Josipu Brozu Titu.

Markuzzijev madež s podnaslovom Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni je četrta knjiga zgodovinarke dr. Mateje Ratej, ki je izšla pri založbi Modrijan. Tudi v tej avtorica črpa iz obsežne dokumentacije Pokrajinskega arhiva v Mariboru, obravnava pa verjetno največjo sodno zmoto, ki se je pripetila med svetovnima vojnama na Slovenskem. Člani družine Markuzzi in njihov prijatelj Mihael Zemljič so bili leta 1920 osumljeni umora pri Benediktu v Slovenskih goricah. Najprej so bili oproščeni, leta 1925 pa obsojeni na najvišje zaporne kazni. Na kakšni podlagi, zakaj? Predvsem zato, ker so bili bogati in sposobni priseljenci iz Italije in zato tuj element v porapalski Sloveniji.

Toda dokazni postopek je bil srhljiv, peljan na naslednji način: »Mislim, da sem nekaj videl ...« »Meni se zdi ...« »Ta je že videti kot zločinec ...«

Ne moremo si predstavljati, da bi take izjave na sodišču sprejeli kot obremenilno dokazno gradivo in predvsem na tej podlagi osumljenega – brez konkretnih preverjanj tovrstnih trditev, brez dokazov ali protidokazov – obsodili na smrt. Zveni kot črnohumorna parodija – pa vendar se je res zgodilo. No, med drugo svetovno vojno in po njej so ljudi ubijali tudi brez takšnega postopka.

Knjiga Markuzzijev madež je tudi spomenik enemu najboljših in najprodornejših odvetnikov Danilu Komavliju (1881–1967), ki je dosegel obnovitev procesa ter tudi popolno oprostitev obsojencev in priznanje odškodnine za žrtve procesa. Ob tem ga je zanimala, kot poudarja Ali Žerdin v predgovoru, »pravica do poštenega sojenja, sojenja, ki ne bo obremenjeno z vzdušjem linča, sojenja, v katerem sodišče, če je v dvomu, odloči v prid obtožencu«. Knjiga pred bralcem razgrinja že kar neverjetne dimenzije človeške domišljije, ki prašiče spreminja v ljudi, luni pripiše moč, da sveti skozi hribovje, in krivdo ali nedolžnost posameznika meri po stopnji »znemirjenja« med njegovimi sosedi, sovaščani in znanci.

Pretresljiva zgodba je napisana na podlagi enega najobsežnejših kazenskih spisov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor.

Še ena knjiga o diktatorju

Danes vsi vemo, da je bil Josip Broz Tito diktator in zločinec. Kljub temu ga nekateri častijo ali obravnavajo kot neproblematičnega človeka. Ti, ki ga častijo, sicer vedo za njegove zločine, vendar jih ti ne zanimajo, ker so imeli ali še imajo kakšno korist iz časa Brozovega režima. V zadnjih letih sta v Sloveniji izšli dve knjigi o Titu. Prvo je napisal srbski publicist Pero Simić in je do Tita zelo kritična oziroma zelo odkrito opisuje številne Brozove zločine. Drugo je napisal zgodovinar Jože Pirjevec. Ta sicer ne opisuje številnih Brozovih zločinov, kljub temu pa razkriva nekatere skrivnosti iz njegove biografije (npr. španska epizoda) in je kritična do nekaterih medvojnih potez in povojne drže diktatorja, ki se je dal na veliko častiti kot božanstvo.

Knjige o Josipu Brozu Titu so dobro prodajno blago. Tudi zato se je založba Modrijan odločila, da prevede in izda najnovejšo biografijo, ki sta jo napisala hrvaška zgodovinarja, oče in sin, Slavko in Ivo Goldstein. Knjiga ima 1.072 strani, kar pomeni, da je vsebinsko kar izčrpna. Knjigo sta napisala s pozitivističnim pristopom in sta do Broza manj kritična, kot pred njima Pirjevec. Snov sta razdelila v poglavja z naslovi: Odraščanje in zorenje (1892–1928), Vzpon v partijski hierarhiji (1928–1934), Prvo bivanje v Moskvi (1935–1936), V senci Kominterne (1937–1940), Vojskovodja (poletje 1941–poletje 1943), Zmagi naproti (poletje 1943–jesen 1944), Rojstvo državnika (1944–1945), Avtokrat (1945–1950), Reformator (1950–1958), Spopadanje z dilemami (1958–1971), Trda roka na stara leta (1971–1980). Na koncu sta avtorja predstavila še nekaj tem: Vrhunec kulta osebnosti, Delovna in intelektualna kondicija; zakonski brodolom, Odnos do zgodovine in lastne vloge v njej, Nesojeni nobelovec, Nova doba, »doba brez Tita«, O Titu po Titu, Tito in njegovi narodi in narodnosti, Josip Broz - Tito pred sodiščem zgodovine, Tito kot zgodovinska tema: od znanosti do šunda ter bibliografija in kazalo imen.

Zakaj je torej dobro, da se pišejo in izdajajo takšne knjige? Obstajajo pozitivne in negativne osebnosti ter tiste, ki so nekje vmes. Negativnost neke osebnosti pogosto izhaja iz okoliščin, v katerih je živel, iz dejanj, ki jih je ustvarjal ali usmerjal, včasih tudi iz negativnih osebnostnih lastnosti. Včasih je vse to in še kaj združeno. Broz je, tako kot Stalin, kariero že začel s kriminalnimi dejanji. Broz z odstranjevanjem svojih političnih sopotnikov v drugi polovici 30. let. Med drugo svetovno vojno je vodil »veličasten« zločinski projekt komunistične revolucije, ki ga je leta 1944 (v Srbiji) in 1945 (drugod po Jugoslaviji) zaključil z množičnimi pomori dejanskih ali le navideznih nasprotnikov. Po prevzemu oblasti je vzpostavil udbovski totalitarni režim, sebi in svojim najzvestejšim sopotnikom pa je omogočil razkošno življenje in se dal po božje častiti. Mnogi ljudje (milijoni) so zaradi njega izgubili življenje ali kakor koli trpeli. Bil je poosebljeni zločinec, eden največjih v novejši zgodovini. Imeti knjige o takšnih ljudeh je vedno dobro. Pri tem niso najbolj pomembni tisti bralci, ki takšno negativno osebnost častijo, temveč tisti, ki jih zanima geneza zločina in nosilec zla.