Nemški varuh človekovih pravic, Günter Nooke, je v pogovoru za nemški nedeljski časopis kritično ocenil razpravo o umoru dveh nemških prostovoljnih delavk v Jemnu. Razprava se odvija v napačno smer, ugotavlja Nooke. Nesmiselno je, da obema mladima ženskama očitajo, kako sta zaradi misijonarske dejavnosti sami krivi za svojo smrt. Če to sprejmemo kot argument, je za svojo nasilno smrt kriv vsakdo, ki se poda v nevarnost z namenom, da bi za svet storil kaj dobrega.

Nooke, ki je član nemških krščanskih demokratov, pojasnjuje, da k svobodi veroizpovedi sodi tudi pravica do javnega oznanjevanja svoje vere. In v ta okvir lahko vključimo tudi misijonarsko dejavnost. Misijonarjenje ni prepovedano, poudarja Nooke. Vera ni zasebna stvar. Ne smemo dovoliti, da v muslimanskih deželah spreobrnjencem iz islama v krščanstvo grozijo s smrtjo, kristjani pa o svoji veri ne smejo niti odpreti ust’.

Po umoru dveh mladih žensk v Nemčiji poteka razprava, ali je sploh odgovorno poslati misijonarje v deželo, kot je Jemen. Obe mladenki sta bili študentki evangeličanske svetopisemske šole iz zahodnega dela Nemčije; v Jemnu sta bivali v prostorih nizozemske dobrodelne organizacije. Nooke ugotavlja, da v Nemčiji gradijo mošeje tudi v predelih, kjer muslimani ne živijo. Tudi kristjani bi morali imeti pravico, da svojo vero javno izpovedujejo, četudi to v številnih pretežno muslimanskih deželah in še posebej v Jemnu ogroža njihova življenja.

‘Vsakdo se mora sam odločiti, v kakšen položaj se prostovoljno podaja, odgovornost pa naj nosijo organizacije, ki človeka pošljejo na določeno mesto’, meni Nooke. V vsaki državi bi po njegovem mnenju tudi kristjani morali imeti pravico do javnega izpovedovanja svoje vere. Za svojo smrt torej mladi Nemki nista krivi sami, pač pa tisti, ki so ju hladnokrvno umorili, in tudi države, ki to početje hladnokrvno opazujejo.’