»Da bi odnehal? Ne, na to nisem nikoli pomislil,« samozavestno in hkrati ponižno odgovori na vprašanje, ali je kdaj med tekom pomislil, da bi odstopil. Tomaž Ščuka je oče devetih otrok, ki je zaposlen kot projektni vodja v podjetju, ki razvija programske rešitve za elektroenergetiko. Zadolžen je za vodenje zahtevnih projektov na tem področju v Sloveniji in po svetu. Z družino, ki je del neokatehumenske poti v Ljubljani, živi na območju župnije Ljubljana Vič.

Po nedeljskem podvigu si je z veseljem vzel nekaj trenutkov za Družino in v pogovoru med drugim priznal: »Brez Boga seveda ne bi šlo.«

Tomaž s sinovi Gašperjem, Jakobom in Aljažem. Skupaj so pretekli 105 kilometrov. FOTO: Osebni arhiv

Na 48. rojstni dan ste prvič pretekli maraton. Kakšen je bil občutek po prečkanju ciljne črte? 

Ja, res je. Tako je naneslo, da sem svoj prvi maraton pretekel ravno na svoj rojstni dan. To je bilo prav posebno darilo. Lani in predlani sem že pretekel polovično razdaljo, v prejšnjih letih pa številne desetkilometrske razdalje. Že dolgo sem si želel odteči tudi »kraljevsko disciplino«.

Občutki, ko pritečeš v cilj, so res nepopisni. Zaveš se, čeprav morda ne čisto, da ti je uspelo preteči celoten maraton, kar ni lahko. Oddahneš si, ker je izjemnega napora konec, hkrati pa poslušaš telo in ugotavljaš, kje vse te boli. K vzdušju seveda pripomore tudi množica navijačev, ki te, popolnega neznanca, spodbuja pri teku do cilja. Zanimivo je tudi, kako se telo navadi na ritem teka. Ko se ustaviš, pa začneš čutiti bolečino že pri najmanjšem koraku, zato so prvi koraki po koncu teka pravi izziv.

Koliko časa ste potrebovali za maratonsko razdaljo, čeprav verjamem, da ta ni bil v ospredju?

Maraton sem želel preteči v manj kot petih urah. To mi je uspelo, saj sem zato potreboval štiri ure in 47 minut.

Kdaj je bilo najhuje med tekom? Ste bili kdaj na točki, ko ste mislili, da bi odnehali?

Med tekom sem doživljal različne faze. Morda je bilo najhuje nekje po 37. kilometru, ko energije preprosto ni bilo več. Takrat sem se moral premagati predvsem v psihičnem smislu in v ustaljenem ritmu premikati noge naprej: levo, desno, levo, desno … ter vztrajati do ciljne črte. Prvih 21 kilometrov pa sem odtekel brez težav. Energije je bilo dovolj, redno sem pil ter užival gele, sadje in sladkor. Zanimiv pa je trenutek, ko pretečeš prvih 21 kilometrov in ugotoviš, da te čaka še 21 kilometrov. To te kar malo psihično zavre, a moraš dalje.

Tako je naneslo, da sem svoj prvi maraton pretekel ravno na svoj rojstni dan. To je bilo prav posebno darilo.

Da bi odnehal? Ne, na to nisem nikoli pomislil. Verjetno sem za to preveč trmast. Bal sem se le, da bi moral zaradi bolečin prenehati teči. Predvsem me je skrbelo za kolena, saj so me na treningih začela boleti, a običajno ni bilo hujšega. Tudi na maratonu so me bolela, vendar je bolečina do dvajsetega kilometra izzvenela. Pravijo, da maraton pretečeš z glavo. Zdaj se s tem še kako strinjam. Predvsem v zadnjih kilometrih sem občutil, kako pomembno je, da ostaneš zbran in vztrajaš, korak za korakom.

Kako poteka regeneracija po napornem teku?

O regeneraciji lahko govorim samo iz lastne izkušnje, ker nisem strokovnjak. Lahko rečem, da take obremenitve telesa še nisem doživel, zato sem si res vzel čas za regeneracijo. Pijem veliko tekočine, vendar ne naenkrat, skrbim za vnos elektrolitov, jemljem magnezij in se uravnoteženo prehranjujem. Izogibam se hrani in pijači, ki bi po nepotrebnem obremenjevala telo, na primer alkoholu in težki, mastni hrani. Po maratonu ne bom tekel vsaj en teden. Potreben je počitek.

FOTO: Osebni arhiv

Ste mož in oče devetih otrok. Je še kdo od družinskih članov letos tekel na Ljubljanskem maratonu, upoštevajoč tudi krajše razdalje?

Otrok nikoli nisem silil, da morajo teči, ampak so nekako prevzeli to dejavnost in radi tečejo, še posebej najstarejši sin Aljaž. Letos je drugič pretekel polmaraton z odličnim časom (1 ura in 38 minut). Tudi drugi sin Gašper je polmaraton pretekel drugič s prav tako odličnim rezultatom pod dvema urama, tretji sin Jakob pa se je na tej razdalji preizkusil prvič in jo premagal v malo več kot dveh urah. Mlajši otroci se redno udeležujejo tekov v okviru Ljubljanskega maratona. Seveda pa ne smem pozabiti na ženo Anjo, ki je tudi letos odtekla desetkilometrsko razdaljo. 

Kar osem družinskih članov je sodelovalo na Ljubljanskem maratonu. Eden od otrok pa je ta dan sodeloval na badmintonskem turnirju, zato je na fotografiji devet medalj. FOTO: Osebni arhiv

Če seštejem, se je letos kar osem družinskih članov udeležilo Ljubljanskega maratona na različnih razdaljah.

Kaj menite, kakšen zgled ste se s tekom in pretečenim maratonom svojim otrokom? 

Upam, da pozitiven. Glede na to, da se otroci ukvarjajo s športom oziroma z različnimi dejavnostmi, od teka, kolesarjenja, badmintona do plesa, upam, da je gibanje postalo del njihovega življenja. Želim si, da bi videli, da se je za stvari, ki si jih želiš, vredno potruditi in vztrajati, tudi ko postane težko.

Kakšni so bili njihovi komentarji?

Ni jih bilo, ker so bili vsi zelo utrujeni. (smeh) Se pa vsi skupaj radi udeležujemo različnih tekov, tudi teka dvojk v Tivoliju in teka trojk ob žici. Verjamem, da se jih bomo tudi v prihodnje.

Kdo je bil vaš največji podpornik na progi?

Največjo podporo mi je seveda dajala družina, predvsem žena Anja. Poskrbela je, da so vsi navijali zame in za vse tri fante, ko smo tekli mimo Brda, kjer živimo, pa tudi tik pred ciljem. Anja in hčerke so posnele video, ki se je nato predvajal na oglasnem panoju na Gosposvetski ulici. Res lepo presenečenje. Pri 40. kilometru me je Anja še nepričakovano pričakala ob progi, česar sem bil zelo vesel. Za družino, ki navija ob progi, je tistih nekaj sekund, ko vidi družinskega člana hiteti mimo, vznemirljivih, a hitro minejo. Tekači pa si take trenutke zapomnimo za vedno.

Tomaž z ženo Anjo, največjo oporo v življenju. FOTO: Osebni arhiv

Kako ste se ob napornem službenem in družinskem urniku pripravljali na tak podvig? 

Zelo težko je bilo usklajevati treninge in družinsko življenje. Pri devetih otrocih je vedno nekaj. Na tem mestu se moram iskreno zahvaliti ženi, ki je med mojimi treningi prevzela vse družinske obveznosti. Čeprav sem ciljno črto pretekel sam, je bilo v tem uspehu veliko njenega odrekanja. Treniral sem večinoma popoldne po službi, od dvakrat do trikrat na teden, včasih pa tudi ob enajstih zvečer.

Ste se med tekom kdaj obrnili na Boga? Kako tudi z duhovnega vidika gledate na uspešno opravljen osebni cilj?

Brez Boga seveda ne bi šlo. Med pripravami in tudi med samim tekom sem se večkrat obrnil na Gospoda v molitvi. Ob prihodu v cilj sem se pokrižal. Čutil sem predvsem hvaležnost – za družino in za moč, da sem vztrajal do konca.

Želite še kdaj ponoviti tek na 42 kilometrov ali je bil to enkraten cilj?

Sprva je bil to mišljen kot enkraten cilj, bom pa videl, ali me v prihodnosti še kdaj zamika. Po maratonu vsekakor vidim, kako bi se priprav in tudi samega teka lotil drugače. Ta prva izkušnja mi je dala boljšo predstavo o tem, kaj me na taki razdalji čaka in na kaj bi moral biti pri pripravah še posebej pozoren. Nikoli ne reci nikoli.