Pri kapeli Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu se je ob novomeškem škofu Andreju Glavanu in štiridesetih duhovnikih zbralo številno verno občestvo (po nekaterih ocenah okoli 2.500 romarjev iz vseh konce Slovenije, zamejstva in izseljenstva) ter se z zbrano molitvijo pred mašo, doživeto evharistično daritvijo in sporočilnim kulturnim program, ki ga je po maši pripravila Nova Slovenska zaveza, spomnilo žrtev vojne in revolucije, pa tudi za odgovornih za zločine.

Soočenje z lastno grešnostjo

Petindvajseto spominsko bogoslužje je uvedel kočevski župnik Damjan Štih, ki je bil prvič v tej vlogi (med somaševalci sta bila sicer še dva nekdanja kočevska župnika, ki sta kot soprireditelja oblikovala dosedanje roške slovesnosti, generalni vikar novomeške škofije Božidar Metelko in sedanji viniški župnik Tone Gnidovec). Štihove besede so bile naravnane predvsem na izpraševanje lastne vesti, na soočenje z lastno grešnostjo pri neuresničeni spravi. Kot vnuka domobranca, ki verjetno počiva v enem od roških brezen ga tako kot mnoge med roškimi romarji neizmerno boli misel na nečloveško trpljenje, ki so mu bili priča roški gozdovi, in »še bolj boli dejstvo, da še vedno ne vemo za grob svojih dragih«; kot Slovenca ga neizmerno žalosti, da »moj narod tudi po skoraj sedmih desetletjih še ni sposoben priznanja krivde, odpuščanja in dokončne sprave«; kot kristjanu pa mu ne da miru zavest, da »sem tudi sam doslej premalo storil za spravo v svojem narodu« - največ zato, ker tudi kristjani preveč razmišljamo po starozavezno in človeško ter premalo po božje. Iz tega spoznanja je izvirala prošnja kočevskega župnika, naj da Bog »vsakemu med nami milost, da bi v posnemanju Božje logike dodali vsak svoj kamenček v mozaik sprave«.


Kočevski župnik Damjan Štih

»Tu bomo molili, ne bomo sodili, še manj obsojali«

Tudi mašni nagovor prvega med somaševalci, novomeškega ordinarija Andreja Glavana, je bil naravnan na iskanje vzrokov za neuresničeno spravo in poti, ki bi nas vendarle pripeljala do nje. Sprava je po škofovih besedah (pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti) mogoča, »če žrtev in krivec, oziroma njihovi somišljeniki, presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Vendar težava je v tem, da še živi revolucionarji pojmujejo spravo le kot nalogo tistih, ki so krivice trpeli.«


Novomeški škof mons. Andrej Glavan

Dragi bratje in sestre, svojci, sorodniki žrtev povojnih pobojev tu v roških breznih, spoštovani visoki gostje in vsi, ki prihajate sem, da se vsako leto poklonimo tem nedolžnim žrtvam. Hvala Bogu, da so minili vsaj časi, ko so zasliševali, grozili in preganjali zaradi – kot so rekli – ˝spodkopavanja družbene ureditve˝, vsakega, ki je obiskal ta brezna ali prižgal svečo poleg tega ali katerega drugega prikritega grobišča.

Vsako leto nas je, žal, manj, ker vsako leto veliko bližnjih svojcev odide s tega sveta tja, kamor je z vnebohodom odšel Kristus, ki je žrtvam in nam vsem prostor pripravil, če le verujemo v odrešenjsko moč Kristusovega križa in njegovo zmago nad smrtjo. Toliko bolj hvala vsem, ki ste prišli, še zlasti vsem pevcem, drugim sodelavcem in že veliko let ne tako številnim duhovnikom. Tu bomo molili, ne bomo sodili, še manj obsojali. Izpolnili bomo duhovno delo usmiljenja, ki mu pravimo: »Za žive in mrtve Boga prositi!« Za vse tako nečloveško pobite, pa tudi za vse odgovorne za te zločine. Tudi zanje je Jezus umrl. Tudi On je bil žrtev slepega sovraštva.

Zbrali smo se na vigilijo binkoštnega praznika, ki je praznik ljubezni, sprave, edinosti in začetek zmagoslavnega širjenja Cerkve v svetu, čeprav tudi za ceno mučeniške krvi in preganjanja. Na binkoštno vigilijo beremo vsako leto tudi odlomek iz preroka Ezekijela. Ta govori o dolini polni kosti, ki naj bi po Gospodovi besedi in v moči Božjega duha oživele. Kako čudovito zvenijo preroške napovedi ob teh roških breznih polnih kosti brez sodbe pobitih žrtev. Bog po preroku napoveduje: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, dvignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo ... Svojega duha vdihnem v vas, da boste živeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.« (Ezk 37,12-14).

Drage sestre, dragi bratje. To roško pogorje, in pravzaprav vsa Slovenija s preko 600 nekdaj prikritimi, danes pa večinoma že znanimi grobišči, je podoba te doline, o kateri govori prerok Ezekijel. Prerok nam sicer govori o eshatološkem času, a velja tudi za naš čas. A ne bi morala naša družba, če naj bo vsaj malo podobna civiliziranemu svetu, poskrbeti, da se te kosti dvignejo in z dolžno častjo in spoštovanjem zberejo in pokopljejo.

Zakaj do tega ne pride? Zakaj v našem narodu ne pride do ozdravljenja ran, do sprave? »Resnica vas bo osvobodila«, je rekel Jezus. Resnica, da sta obe strani, revolucionarna in protirevolucionarna, nosili domovino v svojih srcih. Eni so si tudi nadeli ime, da je vsakemu lahko bilo jasno, da jim gre za obrambo domovine. A dogodki po decembru 1943, ko so zavezniki po konferenci v Teheranu, ki so sicer veljali za varuhe demokracije in svobode, iz pragmatizma odrekli zaščito, to je pripeljali do tega, da je slovenske fante, organizirane v narodno vojsko, vihar zla in sovraštva pometal v kraška brezna in rudniške rove z obilno pomočjo tistih zaveznikov, v katere so naivno verjeli in jim slepo zaupali vse do zadnjih trenutkov, preden so šli na svoj zadnji križev pot in v smrt.

Sprava je možna, če žrtev in krivec, oziroma njihovi somišljeniki, presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Vendar težava je v tem, da še živi revolucionarji pojmujejo spravo le kot nalogo tistih, ki so krivice trpeli. Resnica pa je, da se je po vojni zgodil nečloveški poboj. In krivica do pobitih ni nič manjša za svojce, ki so se morali te krivice, ki jim je bila storjena, povrhu še sramovati. Pa vendar: »Kdor govori o odpuščanju,« je po pravici zapisal dr. Marko Kremžar, »s tem priznava, da je bila krivica storjena.« Tisti, ki jim je bila krivica storjena, so bili po veliki večini kristjani in so krivcem odpustili po Jezusovem zgledu, ki je molil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34) A tolikokrat ponujena roka zaman čaka, da bi jo stisnila roka obžalovanja.

Ta brezbrižnost nas vse boli. Včeraj se je ves demokratični svet spominjal 70. obletnice izkrcanja zaveznikov v Normandiji, ki je bil nekakšen začetek konca druge svetovne vojne. Kako pretresljivo je bilo, ko so ob tej obletnici stali skupaj tisti, ki so se na smrt sovražili in borili drug proti drugemu: Nemci, Američani, Francozi, Angleži … Ganljivo je bilo gledati, kako sta se spravljeno objemala predstavnik nekdanjega nemškega letalstva, Luftwaffe, in francoski častnik . Kako da pri nas to ni mogoče?

Dragi bratje in sestre! Ali naj bomo brezbrižni ob ljudeh, ki zaradi ohranjanja privilegijev niso zmožni obžalovati krivice in povojnih pobojev in niso zmožni koraka sprave? Nemočni smo, saj kot narod nismo sposobni niti obsoditi vseh treh totalitarizmov. Potrebna bo Božja pomoč. »To nas postavlja pred nalogo dejavne ljubezni,« pravi že omenjeni dr. Kremžar, »ki presega golo odpuščanje in nas postavlja pred nalogo zadoščevanja.« »Ljubezen do konca, (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi vrednost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve,« nas uči Katekizem Katoliške cerkve (KKC 616).

Zadoščevanje, kot nas vabi Cerkev za prve petke v mesecu, za lastne in tuje grehe, ima smisel seveda le v veri. Večji poudarek bomo morali dati zadostilni molitvi. Samo ta lahko omehča srce nekoga, da prizna krivdo in jo obžaluje.

Strinjam se z dr. Kremžarjem, ki je še zapisal: »Če je ljubi Bog dopustil, da se je nad naš narod zgrnilo zlo v taki meri, ali ne pričakuje od vernega slovenskega ljudstva, da bo sledilo njegovemu zgledu? Za množično zablodo je treba, da se plamenčki neštetih osebnih molitev in zadostitev povežejo v kres skupne prošnje velikemu Očetu, za milost spreobrnjenja in sprave.«

Dragi bratje in sestre! Večina tistih, ki počivajo v teh breznih, je molila, ko so odhajali v smrt. O tem pričajo kupi rožnih vencev iz mnogih grobišč. Obljubimo in položimo ta sklep danes na oltar tudi mi, da bomo odslej zlasti ob prvih pekih še več molili za spravo v našem narodu. Borimo se proti vsaki pretirani ideološki zaprtosti in ozkosti, odprimo se svetlobi resnice. Očistimo narodove rane. V nasprotnem primeru nam bodo ideološki virusi okužili tudi našo narodno prihodnost in ogrožali zdravje slovenskega narodnega telesa.

Položimo našo še neuresničeno spravo danes, na prvo soboto, v Marijino srce: naj nam ona, ki je Mati vseh, mati edinosti, izprosi spravo; da se edinost, sreča, sprava, kot je dejal pesnik Prešeren, k nam nazaj vrnejo.


Ob grobišču pod Krenom se je zbrala množica romarjev.


Žrtvam v Kočevskem rogu so se poklonili tudi predstavniki pomladnih strank.


Letošnjo spominsko slovesnost je v primerjavi z minulimi zaznamovala izjemno velika udeležba duhovnikov.


Častna straža ob vencih, ki so jih položili predstavniki Nove Slovenske zaveze in pomladnih strank.

Fotografije: Bogomir Štefanič