Očitno je res Bog hotel, da živim

Usmiljenka s. Metka Tušar nas je na nedeljo Božje besede nagovorila s kaligrafsko prepisanim evangelijem ter tudi s pričevanjem, kako se je soočila z rakom na možganih, sprejela gospoda Limfoma, kot ga je poimenovala, in po težki preizkušnji zaživela novo življenje. Pred godom ustanoviteljice usmiljenk Ludovike de Marillac (15. 3.) in ob 400-letnici misijonske družbe (lazaristov) nam njeno pričevanje najlepše prikaže delček mozaika iz življenja usmiljenk na Slovenskem. Kaj pa, če bi šla k sestram redovnicam? Usmiljenka s. Metka Tušar je doma iz Šerbelj, ki ležijo na prostrani planoti sredi Idrijsko-cerkljanskega hribovja. Je najmlajša od šestih otrok pri Tušarjevih. Ko je videla starejšo sestro, ki je bila na srednji zdravstveni šoli, koliko se uči, ni niti pomislila, da bi ji sledila. Po osnovni šoli se je želela kar takoj zaposliti, da bi imela čim prej svoj denar. A so jo v šoli prepričali, da nadaljuje šolanje, ker z učenjem ni imela težav. Ker je bila že pozna z vpisom, se je lahko vpisala samo na srednjo tekstilno šolo, sredi šolskega leta pa se je v njej prebudila želja, da bi delala z bolniki, in se je v drugi letnik po predhodnem dogovoru prepisala na srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani. Nikoli ni obžalovala te odločitve. »Klic v posvečeno življenje sem prvič jasno zaslišala v prvem letniku v župnijski cerkvi. Klečala sem v prvi klopi pred Marijinim stranskim oltarjem in zaslišala vprašanje: 'Kaj pa, če bi šla k sestram redovnicam?'« Odgovorila je, da to ni zanjo, in pozabila na to. Rada je hodila k maši, mladinskemu verouku, brala duhovne knjige, še posebej so jo pritegnili življenjepisi svetnikov. V četrtem letniku pa se je znova oglasil Božji klic. »Že z vpisom na zdravstveno šolo sem vedela, da želim pomagati ljudem v stiski. Ko sem končno izrekla svoj DA, se je vsa vihra umirila v spokojno reko, ki me je pripeljala do sester usmiljenk, ki se posvečajo skrbi za uboge, revne in bolne. Videla sem, da bom pri njih najlaže uresničila svoj poklic medicinske sestre.« Preden je šla k sestram, se je zgodila življenjska spoved, pri kateri je zares doživela, da jo ima Bog rad, in iz tega živela. »Osebni stik z Bogom, ki sem ga imela, je ostal. Zdaj vidim, da imam oporo, trdnost, pot, vizijo, kaj naj bi bilo, in potem se to sproti odpira. Pomemben je sedanji trenutek in da se osredotočim na to, kar delam.« Naša skupnost je najlepša na svetu Ko je končala srednjo šolo, je šla k sestram in živela pri njih, obenem se je zaposlila in naredila pripravniški izpit za medicinsko sestro. Po opravljenem pripravništvu je vstopila v postulat, kasneje v noviciat, po katerem je šla za dobro leto delat v Karitasin zavod za invalidne otroke pri Zagrebu, ki ga vodijo usmiljenke. Ob delu se je pripravljala na sprejemne izpite za višjo medicinsko sestro, jih uspešno naredila in se vpisala na fakulteto. Po končani diplomi je šla v Maribor, potem pa v Šmartno pri Slovenj Gradcu, Šentjakob ob Savi in se počasi preselila v Mengeš. »Mislim oz. prepričana sem, da je naša skupnost najlepša na svetu. Vse se po svoje trudimo za dobre odnose … V skupnosti nas je 26 sester. 12 jih živi v Domu sv. Katarine, 14 pa v skupnosti, od teh sva samo dve mlajši od 60 let. Starejše sestre so zelo zveste skupni molitvi. Pomembna je zvestoba Bogu, iz katere izhaja dobrohotnost, dobronamernost, pomagamo si med seboj, se podpiramo, spodbujamo, včasih tudi spričkamo in se še pred večerom ali pa vsaj čim prej pogovorimo in uredimo nesoglasja.« Vas pa tam gor res nekdo čuva Potem se je pred tremi leti zgodilo čez noč. V četrtek je morala k svoji zdravnici, ker so tako v domu kot v skupnosti pri njej opazili povečano utrujenost, upočasnjenost, nestabilnosti pri hoji, tudi nekoliko težje se je izražala, zadnji dan ni mogla niti razmišljati več. Ker niso vedeli, kaj ji je, so jo poslali na slikanje. Naredili so še dodatno diagnostiko in odkrili tumor na možganih (4 x 2,5 cm). Teden pozneje naj bi bila operirana, a je morala že čez dva dni na urgenco. Tumor je zrasel še za en centimeter … »Ker z operacijo niso mogli odstraniti vsega tumorja, sem nato hodila še na onkološki inštitut na kemoterapijo. Vsakič sem bila tam 4–6 dni in dobila ogromne količine infuzije, tako da so mi predhodno naredili UZ srca, če imam dovolj močno srce.« Dali so ji zdravila, da se je bolečina umirila in je lahko vzdržala do operacije. Po operaciji so jo na intenzivnem oddelku drugi dan spodbudili, da vstane. Čez nekaj dni pa že prihiteli z aparaturami, ker je CT pljuč pokazal, da ima skoraj čisto zamašene žile. Spet je pristala na intenzivnem oddelku za topljenje strdkov, kar je podaljšalo rehabilitacijo po operaciji. »Vas pa tam gor res nekdo čuva,« so komentirali zaposleni. »Sledila so obsevanja, ki so jih prilagodili glede na moje pomisleke in niso obsevali centrov za spomin. Rekla sem si: Raje živim samo še dve leti, pa normalno in kvalitetno, kot da sem vse življenje dementna.« Med nebom in zemljo Po drugi kemoterapiji je zbolela še za covidom in hudo bakterijsko pljučnico in je dobra dva tedna preživela na infekcijski kliniki, nekako med nebom in zemljo. »Kasneje sem izvedela, da so čakali, kdaj me bodo morali priklopiti na aparat za umetno dihanje. Po dobrem tednu se je obrnilo na bolje in nisem imela več temperature. Tako hitro je šlo na bolje, da so se spet lahko le za glavo držali od čudenja.« Po končani kemoterapiji pa nov šok: »Rekli so, da bodo potrebna še obsevanja, ki sem jo od vse terapije najteže prenašala, tudi zaradi slabosti in izgube apetita.« Učinek molitve in dobrih misli vidi predvsem v tem, da ni nikoli obupovala in se smilila sama sebi. »Ko mi je zdravnik povedal diagnozo, sem v trenutku zaznala, kot bi zdrsnila v mir in spokojnost, ki me nista več zapustila. Ko so mi drugi govorili, da se moram boriti z boleznijo, sem samo prikimala, sama pri sebi pa sem si mislila: 'Če se borim, sem vedno lahko tudi poraženka; če pa sprejemam, nikoli ne morem biti poraženka.' Svojemu obiskovalcu sem celo dala ime gospod Limfom.« In ko je med pljučnico hudo trpela, je nekega večera potožila: »Gospod, ne zmorem več. In je odgovoril: 'O tem, koliko zmoreš, ne odločaš ti!' Tisto noč nisem več dobila vročine, zdravstveno stanje se je obrnilo na bolje in so se samo čudili.« Velikokrat se je spraševala, zakaj ji je Bog poslal to bolezen oz. te bolezni in kaj se mora iz njih naučiti. Dobila je odgovor: »Ta bolezen ni zate, ampak za druge …« Božja beseda dviguje v soočenju z boleznijo Med zdravljenjem se je ob zapletih oprla na katero od svetopisemskih zgodb in s tem okrepila zaupanje. Pred soočenjem z boleznijo je vsako leto enkrat prebrala Sveto pismo v celoti po napotkih Svetopisemske družbe. Spomnila se je zgodbe, kako je starec vsak dan šel po vodo k vodnjaku s košaro, a se je vedno vrnil s prazno košaro, ker je na poti vse steklo. »Vprašali so ga, zakaj počne tako nekoristno delo. Pa je rekel: 'Vode res nisem prinesel, rož'ce ob poti pa lepo cvetijo.' Ali ni z branjem Svetega pisma tudi tako? Berem, berem in nekje se bo že kaj poznalo, tudi če zdaj ne razumem vsega.« Kako dragocen zaklad za čas preizkušnje in soočanja z boleznijo! S. Metka je že prej živela z Božjo besedo, svetopisemske zgodbe pa so jo dvigovale tudi v soočenju z boleznijo in lastno krhkostjo. »Hvaležna sem za to bolezen, saj sem po njej spoznala, da imam pravico in dolžnost poskrbeti tudi zase, da imam pravico do svojih potreb in želja ter svojega načina razmišljanja. Da imam pravico biti to, kar sem. Da imam tudi jaz pravico do svojega koščka neba. S temi prepričanji se je marsikaj spremenilo v mojem življenju. Najbolj všeč pa mi je to, da sedaj občutim veliko večjo gorečnost in osredotočenost pri delu.« Prepisovanje kot molitev Po operaciji leta 2022, kemoterapijah in obsevanjih, ki so sledila, skoraj eno leto ni mogla oz. znala pisati. »Ko sem opazila, da mi pisanje spet gre, sem iz hvaležnosti začela prepisovati Markov evangelij. Prepisovati sem ga začela 8. decembra 2022, na praznik Brezmadežne. Pisala sem po pol ure na dan, ker več niti nisem zmogla, in z vztrajnostjo prepisala celo Novo zavezo. Leto in pol sem potovala od ene do druge knjige in do 31. maja 2024 na praznik Marijinega obiskanja prepisala celotno Novo zavezo. Liste in svinčnike sem kupovala sproti, ker nisem vedela, koliko časa bom lahko pisala. Nisem vedela, ali bom ozdravela ali umrla ali bom še naprej bolna. Zdravniki mi niso dajali veliko upanja. Ko sem začela prepisovati zadnjo knjigo – Jakobovo pismo, v trgovini nisem več dobila takih listov in to je bilo znamenje, naj zaključim.« Ko se je začela spraševati, kako naprej, pa je na spletni strani Bibličnega gibanja zasledila povabilo k prepisovanju Markovega evangelija. Spomladi 2024 se je učila kaligrafije in videla priložnost, da Markov evangelij prepiše s kaligrafsko pisavo. »Začela sem na praznik Srca Jezusovega in končala na praznik Kristusa Kralja.« Pa ni šlo le za prepisovanje. Prepisovanje je doživljala kot molitev, zato je bilo tudi sovpadanje praznikov zanjo zelo pomenljivo in spodbudno. »Potrebna je potrpežljivost. Velikokrat smo neučakani in prehitro odnehamo, če ni takoj sadov. Sveto pismo pa je življenje. Je naš življenjski sopotnik. Od njega se učimo vse življenje. Sveto pismo je kakor virus. Ko se enkrat okužiš, se ga več ne rešiš. Povsem te okupira.« Veselimo se življenja »Hvaležna sem za to bolezen. Zame je, kot da sem se na novo rodila. Kot da je bilo takrat posajeno novo drevo, ki sedaj počasi in vztrajno raste, se razvija in že tudi daje prve sadove, ki se kažejo v umirjenosti, dobrohotnosti, opravičevanju, zaupanju, pogumu, navdušenju … Hvala vsem, ki ste me in me še spremljate, me razumete in mi stojite ob strani. Veselimo se življenja, ker imamo tako ljubeče Vodstvo! Ko vidim, kako se stvari med seboj ujamejo, lahko obstanem samo odprtih ust in se čudim ter zahvaljujem. Pa ne samo v velikih stvareh, ampak tudi v vsakdanjih, čisto majhnih podrobnostih. Po zadnjih izvidih sodeč kaže, da je g. Limfom opravil svoje poslanstvo in odšel. Zelo veliko zaupanje sem imela do homške Marije pri Slovenj Gradcu in tista molitvena skupina je veliko molila zame. V letih, ko sem tam živela, smo bili zelo povezani. Ko sem si toliko opomogla, sem šla tja na zahvalno romanje, čeprav izvidi še niso bili povsem negativni, v trdnem prepričanju, da je bolezen odšla od mene.« Zdaj s. Metka spet dela v Domu sv. Katarine v Mengšu kot medicinska sestra za polovični delovni čas in živi v sestrski skupnosti v sosednji stavbi.

Dostop do članka (47174)

Očitno je res Bog hotel, da živim

Očitno je res Bog hotel, da živim

Kaj pa, če bi šla k sestram redovnicam?

Zaskrbljen zaradi oboroževanja

»Čas za sprejetje krhkosti in upanja«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.