Evangeličanski škof Geza Filo in murskosoboški škof Peter Štumpf na srečanju katoliških novinarjev v Postojni

Pred 500 leti, 31. oktobra1517, je Martin Luther v Wittenbergu objavil svojih 95 tez za reformacijo Cerkve. Reformacija je zajela Nemčijo in se razširila po Evropi. Dosegla je tudi naše kraje. Primož Trubar in drugi slovenski reformatorji so Slovencem zagotovili kontinuirano zapisovanje slovenskega jezika, med njimi tudi prvi prevod Svetega pisma.

To so zgodovinska dejstva, ki jih ob prazniku reformacije vsako leto ponavljamo. Pomembna so, vendar je treba gledati tudi naprej. Ekumenizem, ki se je začel po 2. vatikanskem koncilu, je živ tudi v Sloveniji. »Kristus je skupen vsem kristjanom. Luterani in katoličani imamo en krst, en evangelij, eno Sveto pismo, pomembno je, da sodobnemu svetu spregovorimo z govorico evangelija,« je dejal evangeličanski škof Filo.

V dokumentu Od konflikta do skupnosti pa je v osredju ekumenskost, sobivanje evangeličanov in katoličanov. O razmerah med Cerkvama in izzivi je spregovoril murskosoboški škof Peter Štumpf.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani Družini.

»Ekumenizem v našem pomurskem prostoru je bil po 2. vatikanskem koncilu vse močnejši,« je povedal. »V dialogu med katoličani in evangeličani so bili praktično od svojih začetkov navzoči tudi binkoštni kristjani. Na katoliški strani je bilo pred ustanovitvijo soboške škofije ekumensko zelo dejavno tudi pomursko pastoralno območje.«



»Vsako leto oba škofa skupaj z nekaterimi duhovniki in verniki tudi skupaj molita – enkrat v katoliški, drugič v evangeličanski cerkvi. V Lendavi smo imeli v katoliški cerkvi tudi ekumensko taizejsko molitveno srečanje mladih katoličanov in evangeličanov.« Na binkoštno vigilijo so katoličani, evangeličani in binkoštniki začeli skupaj brati Sveto pismo. Povezujejo pa se tudi pri dobrodelnih projektih.

Izzivi

Škof Štumpf je dejal, da bi se morali katoličani zanimati za vsebino in pomen augsburške veroizpovedi, evangeličani pa za Katekizem katoliške Cerkve. Izrazil je nujnost ustanovitve in učinkovitega dela katoliško-evangeličanske skupine teologov in bioetikov, ki bodo skupaj iskali teološke in etične odgovore na vprašanja o podobi moškega in ženske ter o družini in človekovem življenju od spočetja do smrti.

Med glavnimi izzivi je škof omenil posebnosti pri »ekumenskih porokah« in pogrebih ter versko življenje v mešanih zakonih. Predlagal je prenovitev ekumenskega obrednika za poroke ter pomoč zakoncem, da bodo znotraj zakona in družine vsak na svoj način ohranili, poglabljali in živeli svojo vero.

Pri pogrebih se pričakuje skupne izjave predstavnikov obeh Cerkva in čim bolj usklajeno prakso. »Dopustili smo, da imamo krščanski pogreb brez objokovanja, brez poslavljanja z molitvijo. Žaro z ostanki pokojnikovega telesa pripeljejo v vežico nekaj ur pred pogrebom. Ljudje so se na to navadili. Vprašanja smrti in večnega življenja, ki so se porajala ob krsti ali ob žari, ko smo hodili pred krsto ali žaro molit, kropit ali bedet, tako sedaj izostanejo. Pokopavanje človeka je tako postalo zgolj obred, posel za pogrebniško podjetje in konec nekega človeka. Eshatološka stvarnost človeka je tako povsem odsotna.«

Foto: Tatjana Splichal