Od najglobljega brezna do odrešenja [PRIČEVANJE]

Walter pravi, da je imel takrat, ko nihče ne bi stavil niti pol centa, da bo njun zakon uspel, Bog že poseben načrt z njima. Ilustratorka Paola Bertolini Grudina in njen mož Walter Grudina, prav tako ilustrator in grafični oblikovalec, sta se namreč našla kot močno ranjena človeka. Nekaterih ran sta se zavedala, druge so bile globoke potlačene. Vse te travme pa so po letih zakona in s pomočjo terapevtov in duhovnika privrele na dan z vso silovitostjo. Paolo je čakala še preizkušnja težke bolezni, ki jo je pri 55 letih pripeljala na prag večnosti. Počutil sem se manjvrednega Zamejska Slovenca Paola in Walter Grudina imata pet otrok, skupaj sta preživela 35 let. Walterjevo zgodnje otroštvo je bilo zaznamovano z življenjem v hrupni, zakajeni gostilni v Trstu. »Prve besede, ki sem jih slišal, so bile najverjetneje kletvice,« se spominja Walter. »Tam sem živel prepuščen sam sebi, starši niso imeli časa zame, garali so do poznih ur. Nad gostilno smo imeli le skromno sobico, kjer smo spali; brez kopalnice. Večkrat sem se tam zaprt prebujal sam in prestrašeno čakal, da se bo kdo spomnil name.« Pri treh letih mu je nenadoma umrl oče, mama pa ni zmogla skrbeti zanj v tistem okolju. Zato je tri leta preživel pri rejniških družinah. V šoli je imel vedno občutek manjvrednosti, opazoval je sošolce, ki so imeli normalne družine, očeta in mamo. »Ves čas sem imel občutek, da nisem kos situacijam.« Prvi človek, ki ga je zares razumel in pri katerem se je počutil varnega, je bil po njegovih besedah duhovnik, ki je na šoli poučeval verouk. Kmalu sta se njuni poti razšli, vendar mu je v spomin pustil majhno Sveto pismo. »Položil sem ga na polico, kjer je ostal kar nekaj let,« pojasnjuje Walter. Učitelji so prepoznali njegovo umetniško žilico in ga usmerili na umetniško šolo. Tam se je prvič osebnostno dokazal, saj je bil, kljub temu da je zamenjal jezik – slovenščino za italijanščino, zelo uspešen. »To mi je prvič dalo občutek, da sem nečesa vreden, čeprav le po tehnični strani.« Vstopila je tako lepa … Kot grafični oblikovalec je najprej sodeloval v fotografskem studiu, kamor je nekega dne prišla Paola. »Vstopila je zelo odločno, bila je zelo lepa,« se spominja Walter. Želela se je preizkusiti na likovnem področju, Walter je bil tam edini, ki ji je lahko ponudil inštrukcije. Mimogrede so jo povabili, da bi pozirala na fotografiranju. »Na mizi sem več tednov gledal njeno sliko. Čeprav je rekla, da se bo še vrnila, sem si mislil, da je ne bom več videl.« Toda Paola se je vrnila in občudovala njegove ilustracije. Ob njem je tudi sama začela ilustrirati. Vrnili so se tisti občutki Walter pravi, da je bil v mladostnih letih oddaljen od Boga, osebnostno se je znašel v veliki krizi. V obdobju, preden je spoznal Paolo, pa je nekega dne vzel s police tisto malo Sveto pismo, ki mu ga je v otroštvu podaril duhovnik. Začel ga je prebirati od začetka. »Nisem razumel dosti, ampak mi je bilo prijetno. Vrnili so se občutki iz tistega obdobja, ko sem bil prvič sprejet, kar mi je dalo velik notranji mir.« Verjetno ni naključje, da je le nekaj tednov zatem spoznal Paolo. Tako je bilo namreč njegovo srce že pripravljeno na iskanje Boga. Ko sta se spoznala, sta bila oba zelo ranjena. Iz dneva v dan nista vedela, ali bi nadaljevala skupno pot. »Paola ni vedela, ali sem jaz sploh oseba, s katero bi lahko preživela življenje. Verjetno je pričakovala povsem drugačnega človeka, ne pa tako sramežljivega, kot sem bil. Nekega dne pa je prav na stopnicah ateljeja začutila v sebi glas, ki ji je rekel: 'Ostani z njim.'« Poslušala je ta glas in že deset mesecev po prvem srečanju sta bila poročena. Walter pojasnjuje, da ga je njena odločnost malo plašila in je upal, da je pod agresivnostjo in močno držo tudi nekaj mehkega. »Ko mi je pokazala slike izpred nekaj let, sem odkril nežnost in globino, ki jo je takrat še prikrivala.« Paola je izhajala iz verne družine in tako je Walter začel z njo vsako nedeljo zvečer hoditi k maši. Skrival sem se pred samim seboj Drug za drugim so začeli prihajati otroci – podarjenih jima je bilo pet otrok: štirje sinovi in hčerka. Walter si je že kot otrok želel ustvariti družino, biti ljubljen in še pred tem nekoga ljubiti. Ko so se jima rojevali otroci, se je Paola povsem posvetila družini, Walter pa je delal od doma. Pravi, da mu je bila takrat žena umetniška svetovalka. »Ona je imela vajeti v rokah, jaz pa sem se večinoma prilagajal, zato so se začele pojavljati težave,« se spominja Walter. Paola si je namreč želela bolj odločnega moža. »Ona je morala biti močna, ker jaz nisem uspel biti. Skrival sem se pred samim seboj in se točno zavedal, da imam rano iz otroštva.« Spominja se, da je svoj čustveni del popolnoma odrezal in pustil, da je prevladala njegova racionalnost. Ko sta naletela na težave, se je zaprl vase in se umaknil. Paola je vedno bolj trpela in tako sta se odločila, da poiščeta pomoč. »Nekoč mi je v izbruhu jeze rekla: 'Ne potrebujem popolnega moža, ampak pristnega, takšnega, s katerim se lahko o vsem pogovorim.' Jaz tega nisem uspel narediti in sem zato zelo trpel.« Da bi si pomagala, sta obiskovala duhovne vaje in iskala načine za rast v veri. V nekem trenutku pa je Walterju tla pod nogami zamajala kriza v delovnem okolju. Nista vedela, po kateri poti iti naprej. »Takrat nama je Bog na pot pripeljal duhovnika, ki je bil tudi psihološko usposobljen. Kar sedem let je potem ostal najin duhovni spremljevalec.« Ustrašil se je misli na samomor Na površje so začele prihajati Walterjeve rane iz otroštva. Duhovnik jima je pomagal, da sta začela drug drugemu izražati svoja čutenja, kaj si želita, kaj jima ni všeč pri drugem. Bili so tudi zelo težki trenutki in huda soočenja. Jasno mu je bilo povedano, da svoje travme še ni predelal in da bo telo nekega dne vse to vrglo ven – lahko bi se zgodilo zelo brutalno, nepričakovano in travmatično. Walter se spominja, da je v tistem obdobju doživljal veliko stisko, počutil se je popolnoma poraženega. Najhujše pa je bilo na neki vroč poletni dan. Potem ko ponoči ni zatisnil očesa, je tiho odšel na teraso. »Ko sem se usedel na stol, sem nenadoma začel težko dihati. Obšla me je nepopisna stiska. Gledal sem cedre, ki sva jih imela na vrtu, in se prestrašil, ko sem se videl obešenega na eni od njih. Prijelo me je nekaj tako nepopisnega, da sem začel jokati, jokati, jokati.« Začutil je tesnobo majhnega otroka, ki potrebuje očeta, in se razjokal za vsa tista leta otroštva, ko ni mogel jokati. »Dušilo me je. Lovil sem sapo, telo se mi je začelo zvijati. Nisem mogel več spregovoriti in sem začel stokati. Jokal sem, kot jočejo majhni otroci, ki ne morejo med jokom niti spregovoriti.« Prvič sem bil varen Njegovo stokanje je slišala Paola in se mu počasi približala. »Vrgel sem se v njen objem in to je bilo nekaj, česar nisem nikoli doživel v življenju. Prvič sem se počutil zares, zares, zares varnega.« Njegov jok je trajal celih šest ur. Paola pa je bila ob njem in ga objemala. Pravi, da je bil to začetek njegove odrešenjske poti, saj je sebi končno priznal, da je ranljiv, da je krhko bitje, in se je v celoti izročil Bogu. Od tistega dne dalje je brez težav povedal vse, kar je čutil. Povsem se je spremenil. Če je bil prej tako sramežljiv, da si ni upal spregovoriti z ljudmi, se je zdaj začel pogovarjati z vsakim. In ne le to: z ljudmi je bil pripravljen deliti svojo zgodbo. Prej je imel 20 let strašne glavobole, od tistega dne so povsem izginili. »Trdnost sem našel v tem, da sem sprejel svojo ranljivost.« Kaj me tako boli? Presenetljivo pa se je Paolino trpljenje nadaljevalo. Do takrat sta namreč imela občutek, da je ves problem v Walterju, ko pa se je začela njegova pot odrešenja, je Paola začela spoznavati, da ona trpi, da je v hudi stiski. Ker Walter ni bil več zaprt v svojem oklepu, je bil bolj pripravljen sprejeti njeno trpljenje. Vedno bolj se mu je odpirala in njena stiska je prihajala na dan še posebej v lepih trenutkih, v naravi, obsijani s soncem. »Višek vsega je bilo, ko sva se na Danskem sprehajala po plaži. Govorila je o svoji bolečini in stiskah. Čudil sem se temu, saj sem jaz že reševal svoje težave. Spomnim se bolečine, ki jo je v določenem trenutku začutila na tej plaži. Padla je na kolena in začela vpiti, jokati: 'Moj Bog, moj Bog, moj Bog, kaj imam v sebi, da me tako boli! Moj Bog, pomagaj mi, te prosim, pomagaj mi.' Ob tem mi je bilo hudo, a nisem vedel, kaj naj storim.« Njuno iskanje se je nadaljevalo in jasno jima je bilo povedano, da bo tudi njej telo vrglo ven to, kar je globoko potlačeno. Pred vrati pekla In res se je zgodilo. Nekega dne je pred Walterjem z vso silovitostjo začela prihajati na dan njena travma iz otroštva. »Podoživela je najhujše. Prosila me je samo, da sem z njo, jo držim za roko in jo vsake toliko blagoslovim z blagoslovljeno vodo. Šest dni in šest noči sva bila zaprta v sobi. Lahko rečem, da sva bila pred vrati pekla. To je bilo zame nekaj najhujšega, kar sem doživel v življenju,« pretresen pove Walter in doda, da je Paola po teh dneh dobila jasen občutek, da je vse njeno trpljenje Jezus vzel nase. Čutila je, da je odrešena. Počasi sta spoznavala, da ju je Bog spremljal od samega začetka. »On je že vedel, da sva namenjena drug drugemu. Ko nihče ne bi niti pol centa stavil na najin zakon, je Bog že dal svoj pečat: 'Jaz stavim na vaju. Ti boš dar Paoli, Paola pa bo dar zate. Skupaj bosta Božje orodje v mojih rokah.'« Začutila sta, da ju ima Bog neizmerno rad. In tudi, da so bile Walterjeve rane ključ do njenih ran, ki so bile še veliko globlje od njegovih. »Če se meni ne bi zgodilo to, kar se je, ne bi nikoli bil zmožen biti ob njej ob tistem, kar se je zgodilo njej.« Od takrat sta si lahko podelila vse. Walter ji je lahko povedal, da ga je plašila njena agresivnost in odločnost, zdaj pa je v njej našel nežno deklico. Ona pa mu je povedala, da se je bala njegove čistosti. Ilustracije kot sad odrešenja Paola je že pred to izkušnjo začela ilustrirati, potem pa je to po- stala zanjo priložnost, da se lahko Bogu zahvali za to, kar je naredil zanjo. Nekoč sta na knjižnem sejmu v Frankfurtu spoznala založniško hišo iz Velike Britanije Anno Domini, ki se je takoj začela zanimati za njena dela. Kmalu je dobila prva naročila za ilustracije zgodb iz Svetega pisma. Danes so knjige z njenimi ilustracijami prevedene v več kot 30 jezikov, tudi v japonščino, arabščino, ruščino … Leta 2008 je v ZDA prejela nagrado za drugo najboljšo katoliško ilustrirano knjigo za otroke. Tega ni obešala na veliki zvon, tako da večina za to sploh ni vedela. Ker je Walter poučeval verouk, sta skupaj ustvarjala zgodbe iz Svetega pisma – otrokom sta prikazala celotno odrešenjsko zgodovino. Ilustracije so bile vedno sad njenega navdiha, pojasnjuje Walter. »Ko je prejela naročilo, povezano z nekim svetopisemskim odlomkom, si je vzela čas in ga dolgo prebirala. Večkrat sem jo našel v solzah. To so bile solze odrešenja, solze ganjenosti, da je toliko ljubljena, da je Bog tako dober.« Potem pa je začela ilustrirati in končala svoje delo v pičlih nekaj urah. Walter ji je dal kakšen tehničen nasvet in tako so ilustracije nastajale med njima in z Bogom. Njene ilustracije so obogatile tudi marsikatero številko revije Mavrica, pa tudi knjige svetopisemskih zgodb založbe Ognjišče. To je dragocen čas Bog jima je podaril nekaj let, v katerih sta lahko v polnosti živela njun zakon. Huda Paolina travma iz otroštva pa je pustila posledice na njenem telesu. Prepričana je bila, da je tudi zato zbolela za rakom. Bolezen je trajala kar devet let. »Sprejela je to, nikoli ni bila jezna na Boga. Vedela je, da je pri njem odrešenje, hrepenela je po Bogu.« Ko se je zavedala, da odhaja, mu je zagotovila, da se bo njun zakon nadaljeval tudi na daljavo. Na kuhinjska vrata je nalepila listek, na katerega je napisala: 'To je dragocen čas.' Vse družinske člane je povabila, naj ga večkrat čez dan preberejo. »In res je bil dragocen čas, saj sva bila obdarjena z marsičim,« se spominja Walter. Bil je namreč čas globokega notranjega dozorevanja. Mnogi, ki so jo obiskovali, so ponavljali: Tukaj diši po raju. Kljub velikim bolečinam se je vsakemu posvetila, bila je vesela vse do konca. Šest dni pred vrati nebes V zadnjih dneh je imela eno samo željo: da bi jo Walter spremljal, držal za roko in molil zanjo. Povedala mu je, da bi si želela umreti v njegovem objemu in da bi ji on zatisnil oči. »Zadnjih šest dni je bilo izredno bolečih, ampak s krščanskega vidika odrešenjskih. Lahko rečem in za to sem hvaležen Bogu, da so bili tisti dnevi najhujše preizkušnje najlepši dnevi najinega zakona. Zato sem izredno hvaležen Bogu za tistih šest dni pred vrati raja, ko je bilo jasno, da smrt nima končne besede. Jasno je bilo, da gre ona v večnost in tam je ne bom nikoli izgubil. 'Tam me boš našel. Tam te bom počakala,' mi je dejala.« Bila je presrečna, ko so ji otroci ravno v tistih dneh povedali, da pričakuje dva vnučka. Walter se spominja, da je tudi v zadnjih dneh ohranila svojo veselo naravo. V bolnišnici sta imela zasebno sobo in Paola si je želela imeti na vzglavniku rožni venec in križ. Umrla je mirno, v njegovem objemu, pred petimi leti, stara komaj 55 let. Odnos, ki se nadaljuje »Še vedno čutim toplino njene roke. To dokazuje, da me ni zapustila. Jasno je, da to ni samo spomin. Spomini najlepših trenutkov so že del večnosti, saj nič od tega, kar sva skupaj preživela, ni izgubljenega,« zatrdi danes 65-letni Walter. Hvaležen je tudi za vsako solzo, ki jo potoči zanjo, saj je tudi to blagoslov. In ko mu ljudje rečejo, da bo čas zacelil rane in izbrisal spomine, on tega noče. »Spomin je zame njena prisotnost, je toplina njene roke. Paola, moja zlata polovica, je v nebesih in jaz veliko molim z njo.« Vsak konec meseca daruje sveto mašo zanjo, kar si je sama želela. To je tudi priložnost, da deli kakšno misel s prijatelji. »Tako je najin zakon še vedno živ. Gre za zakon v troje. Brez Boga namreč ne bi bila zmožna kaj takega, to je sad njegove ljubezni,« zatrjuje Walter. Po njegovih besedah tudi razstava ilustracij, ki je nastala v Gorici, ne želi le pokazati samo njenih umetniških del, ampak največjo umetnino, ki je Božji načrt z njunim zakonom. Smo tudi v jubilejnem letu upanja in prav Paola je po njegovih besedah resnična romarica upanja. »Upam, da bo to pričevanje marsikomu prineslo vsaj malo upanja, ki ga vsi tako zelo potrebujemo,« svojo zgodbo sklene Walter Grudina.

Dostop do članka (47174)

Od najglobljega brezna do odrešenja [PRIČEVANJE]

Od najglobljega brezna do odrešenja [PRIČEVANJE]

Počutil sem se manjvrednega

Ivanka Kržišnik: Iz dneva v dan se veselim, da sem še tu

Smrt in vstajenje

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.