Gozdno Gospodarstvo Bled se je 4. oktobra s slavnostno prireditvijo (med gosti sta bila tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore in ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandra Pivec) ozrlo na sedemdeset let svojega delovanja. Podjetje, ki je od leta 2006 v cerkveni lasti (njen lastnik je družba Metropolitana v lasti Nadškofije Ljubljana), vodi mag. MARKO MATJAŠIČ.

Celoten pogovor si preberite v novi, 44. številki Družine.

Vaše podjetje je bilo leta 1948 ustanovljeno kot državna firma v okviru planskega socialističnega gospodarstva, zdaj delujete kot zasebno podjetje v okviru tržnega gospodarstva. To je seveda le ena izmed sprememb v življenju vašega podjetja. Kaj se je v teh sedmih desetletjih morda najbolj spremenilo?

Statično gledano: GG Bled leta 1948 in GG Bled 2018 – to sta dve različni podjetji. Na začetku je bilo podjetje usmerjeno izrazito lokalno, danes pa GG Bled deluje po celotni Sloveniji, ima odkupno mrežo po celotni državi in smo na neki način vseslovensko gozdarsko podjetje. Seveda, naše korenine so tukaj in naše primarno poslanstvo je odgovorno gospodarjenje z gozdovi našega lastnika, to je Nadškofije Ljubljana. Največje spremembe pa so se zgodile pri tehniki, tehnologiji. GG Bled je imelo največ zaposlenih v 60. letih prejšnjega stoletja – skoraj 900 ljudi.

Dejali ste, da je vaše osnovno poslanstvo odgovorno gospodarjenje z gozdovi vašega lastnika, torej Nadškofije Ljubljana. V javnosti se, ko v istem stavku omenimo besedi »Cerkev« in »gozd«, pogosto prebudijo pomisleki, tudi predsodki. Ali to kakor koli vpliva na vaše delo?

Saj so stvari jasne: lastnik je eno, gozd je drugo. V Sloveniji je z gozdom treba gospodariti skladno z zakonodajo, gozdarsko doktrino, kdo je lastnik gozda je pri tem popolnoma nepomembno. Vendar pa sem v dosedanji praksi ugotovil, da je to za slovenske razmere še kako pomembno: da javnost in tudi stroka, vsi deležniki, ki so zajeti v gozdarstvo, od nas pričakujejo nekaj več. To, da je lastnik Nadškofija Ljubljana, je dodatna odgovornost, ker moramo biti zaradi tega dejansko boljši: od nas se pričakujejo višji standardi pri delu z gozdom. To sprejemamo kot realnost, od tega ne bežimo, ni pa vedno lahko, to moram odkrito povedati. A še enkrat: v osnovi ne bi smelo biti razlike v tem, ali je lastnik gozda manjša fizična oseba ali pa nadškofija – gozd je gozd, smreka ne »ve«, čigava je. Naša dolžnost je, da z njo, kjer koli raste, gospodarimo skladno z gozdarskimi načrti in zakonodajo in to delo odgovorno opravljamo.

Celoten pogovor si preberite v novi, 44. številki Družine.

Foto: Bogomir Štefanič