Ko je Rugilė leta 2017 sodelovala na litovski različici »Eme«, se je njeno življenje navzven zdelo čudovito. Na odru je nastopala kot boginja groma, odeta v belo tuniko in rdeče ogrinjalo, slavna in uspešna – toda globoko v sebi je občutila hud duhovni boj. »Imela sem občutek, da ves čas preživljam čustveno mučenje,« je pojasnila v pogovoru za britanski BBC: »Čutila sem nekakšno depresijo, zaznavala nenavadne vplive v svojem fizičnem in duhovnem telesu, kot bi bila na nek način obsedena.«

Litva je pretežno katoliška država, toda pevkino mater in babico je bolj privlačila newagevska duhovnost – vrsta prepričanj, ki združujejo prvine vzhodnih verstev, alternativno medicino, meditacijo, astrologijo in mistiko. Rugilė je bila s temi idejami obkrožena že od malih nog in je že v zgodnji mladosti začela iskati odgovore na zahtevna življenjska vprašanja.

Kot pravi, newagevska duhovnost pripadnike spodbuja, naj si »ustvarijo svojo resnico, ustvarijo svojega Boga, in ljudje verjamejo, da lahko sami določijo, kaj je resnica«. Ko je odrasla, se je Rugilė preselila v Amsterdam na Nizozemskem, da bi študirala jazz. Tam se je zapletla v šamanske prakse in začela jemati ajahuasko, močno psihoaktivno drogo iz rastlin amazonskega deževnega gozda.

Po vrnitvi v Litvo je Rugilė dejansko živela dve življenji: podnevi je nastopala v javnosti, ponoči pa se je udeleževala intenzivnih obredov.

Dve življenji

Po vrnitvi v Litvo je bila v domovini vedno bolj slavna in priljubljena, toda dejansko je živela dve življenji: podnevi je nastopala v javnosti, ponoči pa se je udeleževala intenzivnih obredov. Oblečena v belo je stala v krogu s somišljeniki, plesala in pela deset ur ali več, vmes pa jemala drogo, ki v Litvi prepovedana, poleg tega pa lahko povzroči bruhanje in želodčne krče. Rugilė se spominja: »Vse huje mi je bilo. V notranjosti sem doživljala čustveno, duhovno in duševno mučenje. Včasih sem imela napade histerije. Počutila sem se grozno. Svojih čustev nisem mogla nadzorovati.«

Povezala se je s še enim šamanskim voditeljem v Litvi in začela prirejati duhovne odmike, na katerih je udeležence učila, kako najti srečo. Ob tem se je ves čas počutila kot lažnivka: duhovna voditeljica, ki sama v notranjosti dobesedno razpada. Pevka pojasnjuje, da so pripadniki newagevske duhovnosti v veliki večini nežni in mirni ljudje, ki iskreno iščejo odgovore, vendar ni mogla razumeti, zakaj se iste osebe iz leta v leto vračajo k njej – in vsakokrat se je zdelo, da so v slabšem stanju.

Ko je svoje življenje izročila Bogu, se spominja, kako se je nekega jutra zbudila in spoznala, da se je nekaj spremenilo - želela je živeti.

Tolažba v Svetem pismu

Rugilė je počasi začela dvomiti v svoja prepričanja in se, povsem nepričakovano, zatekla v branje Svetega pisma. Na duhovnem odmiku na španskih Tenerifih se je v svojem početju počutila že precej nelagodno. Članom svoje skupine je priporočila, naj ne pijejo ajahuaske, češ da je z njo nekaj hudo narobe. Takrat in tam se je resnično začela pot njenega spreobrnjenja …

Leta pozneje je nasprotje med njenim prejšnjim in sedanjim življenjem osupljivo: newagevska duhovnost jo je, kot pravi, spodbujala k nenehnemu iskanju večjega razsvetljenja in k ustvarjanju lastnega razumevanja resnice. Krščanstvo pa je od nje zahtevalo nekaj povsem drugega: namesto da bi verjela, kako napreduje proti nekemu višjemu duhovnemu stanju, je odkrila svobodo v sprejetju dejstva, da je preprosto in nepopolno človeško bitje, ki potrebuje Boga.

»Iskala sem modrost po vsem svetu,« je po spreobrnjenju povedala v pogovoru za litovske medije in se ob tem spominjala, kako je v iskanju duhovnih odgovorov potovala skozi džungle, ašrame, mesta in vasi. Eno najlepših podrobnosti svoje zgodbe je doživela, ko se je končno nehala ozirati onkraj svojega sveta. Kot je pojasnila, je od svojega 18. leta doživljala »jutranjo depresijo«: ko se je zbudila, ni imela volje, da bi se soočila z dnevom pred seboj. Ko pa je svoje življenje izročila Bogu, se spominja, kako se je nekega jutra zbudila in spoznala, da se je nekaj spremenilo - želela je živeti. Odpravila se je v gozd in tam občutila popoln mir.

Glas, ki je Rugilė Daujotaitė nekoč kot »boginjo groma« ponesel na evrovizijske odre, je danes pogosto mogoče slišati v litovskih cerkvah.

Od evrovizijskih odrov do cerkvenega petja

Rugilė danes še vedno prepeva, čeprav je njena glasba ubrala nekoliko drugačno smer. Učencem posreduje krščansko glasbo, vodi mlade pri bogoslužju in deluje v katoliških župnijah v Litvi. Njen glas, ki jo je nekoč kot »boginjo groma« ponesel na evrovizijske odre, je pogosto mogoče slišati v cerkvah.

Danes je prepričana, da je spreobrnjenje v katolištvo povsem spremenilo njeno življenje. Kot pravi, občuti globoko zaupanje v Boga, nič več ne verjame, da je na poti k razsvetljenju, pač pa se sprejema kot nepopolno človeško bitje, kakršna je, saj ve, da jo takšno ljubi tudi Bog.