Ustinov je dobro razumel zgodovinski kontekst, v katerem je deloval eden največjih pastoralistov v zgodovini Katoliške cerkve. Ko je bil Gregor Véliki izvoljen za papeža, je bil rimski imperij že sto dvajset let v razsulu. Propadanje še zadnjih delujočih struktur nekdanjega cesarstva se je nadaljevalo. Rimski Forum je preraslo grmovje, na njem pa se je pasla drobnica. Pogled v prihodnost je bil strašljiv. Nova ljudstva z Vzhoda so še naprej nezadržno vdirala na območja nekdanje države, pustošila, ropala in pobijala. 

Ustinov je v usta trpečega papeža položil besede: »Večina duhovnikov je mislila, da se bliža konec sveta.« Nato je režiser papeža vprašal, ali je tudi sam mislil enako, ali je bilo v njem še kaj upanja. Gregor Véliki je bil neposreden: »Upanja nisem imel na zalogo, ampak sem ga zbiral – od dne do dne. Vsaka molitev, vsak stik z Božjo besedo, je v meni ohranjal majhen plamen upanja. In tisto malo upanja, ki je tlelo v meni, sem delil z duhovniki in ljudmi, ki so se obračali name.«

Upanja nisem imel na zalogo, ampak sem ga zbiral – od dne do dne.

Kaj je bila substanca papeževega upanja? Ali je mogoče opisati upanje, ki je sproti, od dne do dne, kot mana v puščavi, ki je bila potujočemu Božjemu ljudstvu dana samo za sproti, zgolj za en dan, skrivnostno prehajalo v dušo sv. Gregorja? Tega upanja ni mogoče opisati. Zato naj v nadaljevanju pojasnimo razliko med upanjem papeža Gregorja Vélikega in optimizmom, o katerem ljudje radi govorimo.

Znamenja upanja so količinske narave, upanje sámo pa je čista kakovost

Optimizem izhaja iz bolj ali manj utemeljenega pričakovanja, da se bodo naše želje uresničile. Pri tem se opiramo na posamezna znamenja, ki kažejo, da imamo za uresničitev svojih želja in načrtov realne možnosti. Znamenja lahko zaznamo z vidom, jih prepoznavamo v kontekstu najrazličnejših dejavnikov; lahko pa jih tudi ocenjujemo, koliko so nam dejansko v prid. Vse, kar lahko zaznavamo ter z očmi ali umom evidentiramo, je količinske narave. Znamenj optimizma je lahko kdaj več, drugič manj; njihova trdnost je lahko enkrat večja, drugič manjša. Iz na videz istih znamenj lahko kdo iztisne optimističen pogled, drugi pa pesimističnega.

Znamenj optimizma je lahko kdaj več, drugič manj; njihova trdnost je lahko enkrat večja, drugič manjša.

Iz tega kratkega opisa optimizma oz. pesimizma lahko zatrdimo, da Gregor Véliki ni bil optimist, čeprav je bil človek globokega upanja. Ni se namreč mogel opirati na nikakršna obetavna znamenja, saj je bilo teh znamenj iz leta v leto manj. Upanje je torej čista kakovost; čisto tako kot ljubezen. Lahko navajamo in opisujemo znamenja ljubezni, ne pa ljubezni same. Ob tem se lahko kdo vpraša, čému služi to razlikovanje med znamenji ljubezni in upanja na eni strani ter ljubeznijo in upanjem kot čisti kakovosti na drugi. Zakaj je bit obojega neubesedljiva?

Preden se vrnemo k razmisleku o bistvu upanja pri papežu Gregorju Vélikem, naj vprašanje osvetlimo na primeru partnerske ljubezni. Mnogim so znane knjige z naslovom Pet jezikov ljubezni, Pet jezikov odpuščanja in številni nasveti terapevtov, ki jih najdemo na Googlu, na primer: pet znamenj, da vam partner zaupa, deset znamenj, da vas partner vara, deset znamenj trajne ljubezni, deset znamenj, da odnos postaja rutinski … 

Znamenja lahko opišemo in so zelo pomembna, vendar so nekaj fragmentarnega, ker so količinske narave. V funkcionalno celoto jih lahko veže samo resničnost, ki je druge narave, torej presežna. Tega, žal, ne razume večina psihologov in terapevtov, ki se pri svojem delu opirajo na čuječnost, na svoje racionalne analize, na ozaveščanje in kar je še temu podobnega. Nikakor ne zanikamo in ne podcenjujemo velikega pomena strokovnih analiz, ki nam pomagajo razumeti partnerske odnose. Želimo le pokazati na bistveno razliko med znamenji in presežno resničnostjo, ki znamenja povezuje, jih osmišlja in jim znotraj celote odmerja pravo mesto in pomen.

Znamenja lahko v funkcionalno celoto lahko veže samo resničnost, ki je druge narave, torej presežna.

Ta uvid najdemo tudi pri papežu Frančišku, ki v sedmem poglavju posinodalne apostolske spodbude Amoris Laetitia govori o vzgoji. Najprej navede številna področja vzgoje, a opozarja, da so prizadevanja zgolj za posamezne vidike vzgoje, npr. za versko in spolno vzgojo, vzgojo za vrednote in odložitev zadovoljitve itd., lahko uspešna le, če jih povezuje skrb staršev, da se prednostno sprašujejo, kje je duša njihovega otroka. Starši, ki ne najdejo poti do duše svojega otroka, bodo odpovedali tudi pri vzgoji na posameznih področjih vzgoje. Področja vzgoje so torej vidiki vzgoje, otrokova duša pa je čista kakovost, presežna stvarnost, druge narave kot vidiki, nekakšno duhovno vesolje, brez katerega elementi vzgoje nikoli ne postanejo koherentni.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (1/2025).