Ko pa mi, moderni, govorimo o malodušju, običajno izpostavimo bolj psihološke vidike: nejevoljo, razočaranje, potrtost, črnogledost. Tudi v okviru razprav o pastoralnem malodušju se v ospredje postavljajo bolj psihološki kot moralni vidiki.

Ko govorimo o pastoralnem malodušju, moramo imeti pred očmi oboje, moralno krepost in čustvena stanja.

Ko govorimo o pastoralnem malodušju, moramo imeti pred očmi oboje, moralno krepost in čustvena stanja.

Kar spočetka moramo paziti, da v svojih siceršnjih janzenističnih nagnjenjih ne izumimo še ene stigme, še enega razloga za zavijanje z očmi. Povprečna starost slovenskih duhovnikov, ki ostajajo naši primarni pastoralni delavci, bo okrog 65 let. To ni starost okrog 30 let, ko je človek pripravljen za take in drugačne »revolucije«; to ni starost okrog 50 let, ko je človek na višku ustvarjalnih moči; družbeno in biološko gledano je 65 let upokojitvena starost.

Nekoga, ki ima občutek, da je glavne moči že porabil in da je prišel čas, da se umiri in odpočije, ne smemo imenovati malodušnež. Veseliti se moramo, da še vedno dela po svojih najboljših močeh, ne pa da od njega pričakujemo skorajda fantastične pastoralne reforme in podvige. Tudi kakšni predstojniki in škofje znajo povedati, da od redovnikov in duhovnikov po 65 letu ni pričakovati nekega silnega novega zaleta.

Če torej nehamo brskati po »upokojenski« duhovščini, kje nam je najti pastoralno malodušje? Najti nam ga je tudi pri mladih kristjanih, saj je lahko pastoralno malodušje nič manj kot oblika nevere. Kristus je Petru dejal: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Zato občutek »premaganosti«, ki se pojavlja danes, ni na mestu, ni krščanski.

Pastoralno malodušje najdemo tudi pri mladih kristjanih, saj je lahko to nič manj kot oblika nevere.

Drži, pastoralne in zakramentalne statistike gredo navzdol in novih duhovnih poklicev ni, vendar to še ne pomeni, da so »peklenska vrata« premagala Cerkev. Proti taki črnogledosti in malodušju se borimo z vero in z vernim pogledom na današnje dogajanje. Tudi v okoliščinah trenutne sekularizacije se moramo naučiti gledati živo in zmagujočo Cerkev. Morda smo v krizi mi, Bog ni v krizi.

Ko se malodušju upremo z dejanjem vere v Boga, Gospodarja zgodovine, so na vrsti kreposti. Izpostavimo eno teologalno krepost in eno kardinalno.

Najbolj proti-malodušna teologalna krepost je upanje. Smo v jubileju upanja, kar je priložnost več, da se zavemo, za kako močno silo gre. Upanje je že po svoji naravi krepost za krizne čase, saj nas je sposobno gnati naprej tudi, ko so »razumski« razlogi proti nam. Enako kot vera in ljubezen nas upanje intimno in močno zveže z Bogom. Kdor upa, v njem deluje Bog.

Ne pomaga, da si moder in pravičen, nimaš pa poguma, da bi kaj spremenil.

Klasična kardinalna krepost, ki jo postavimo proti malodušju, je pogum (srčnost). Po Aristotelu je to prva krepost, saj »operativno« omogoča ostale tri (modrost, pravičnost, zmernost). Ne pomaga, da si moder in pravičen, nimaš pa poguma, da bi kaj spremenil. Okrepimo pogum, malodušje bo samo po sebi izginilo.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (1/2025).