V človekovi drži in besedah je zaznati en sam obup. Slikam prizor, ki v mojem poslanstvu ni tako redek. Lahko gre za moškega ali žensko, zapornika ali žrtev kaznivega dejanja, lahko je kdo od družinskih članov, nekdo, ki zanje skrbi.

Prinašati upanje v temo današnjega časa

Ne pretiravam, če rečem, da danes na vsakem koraku srečujem ljudi, ki jim upanje ugaša ali ga sploh nimajo več. S tem ne mislim, da je moje življenje karkoli posebnega, pravzaprav bi lahko podobne vrstice pisal vsak, ki v vsakdanjiku okoli sebe odpre oči in srce, ko sliši ljudi, ki jih sreča in ga obkrožajo. Lahko je v družini, na delovnem mestu, v župnijskem občestvu ali v baru. Svet, v katerem smo, je zaznamovan z vojno in mnogimi krivicami, trga ga individualizem. Vse to pogosto povzroča dvom, strah pred prihodnostjo in pogosto tudi obupanost.

 Svet, v katerem smo, je zaznamovan z vojno in mnogimi krivicami, trga ga individualizem.

Vstopili smo v sveto leto, jubilej, ki preprosto pomeni začeti znova. Kolikokrat sem izgovoril besede: »Ja, film se ne vrti nazaj, ampak naprej,« in s tem mislil, da je potrebno gledati v prihodnost. Težko je, če imaš občutek, da sediš v temi. In prav v to temo je potrebno prinašati upanje. To je moje poslanstvo in to je naše poslanstvo.

Včasih upanje pomeni tiho navzočnost

Sam upanja ne razumem kot lepe, vljudne besede, ki jih velikokrat izrekamo, predvsem ker se znajdemo v stiski, ko ne vemo kaj reči, in potem iz nas priletijo besede v stilu »saj bo«. Upanje zame tudi ni navada ali značajska lastnost, ki jo nekdo ima ali nima, ampak je moč, je dar, za katerega je treba prositi. Prinašati upanje pomeni svetu ponuditi živo besedo, ki je ukoreninjena v evangeliju, ki tolaži in odpira nove poti. 

Največkrat pa se upanje prične z navzočnostjo ob človeku, tudi če smo tiho. Tišina je velikokrat težka, ker se zelo hitro prikrade misel, da moramo nekaj reči, ali pa se ubadamo z vprašanjem, kaj si bo človek mislil oz. da je lahko kaj narobe. Lahko se zgodi, da osebi zelo hitro želimo nakazati, kaj naj naredi, ker govorimo iz lastne izkušnje, kako bi mi ravnali v določenem položaju. Ni nam potrebno biti »pameten« v smislu, da rešujemo težave drugih. Ni treba jemati bližnjemu odgovornosti ne njegove svobode, dostojanstva, da se odloča po svoje.

Upanje je moč, je dar, za katerega je treba prositi.

Kot Jezusov učenec si moram vedno znova priklicati v spomin, da je Kristus naše upanje. To je ena od misli, ko se vozim v zapor ali iz njega, na tak ali drugačen pogovor. Želel bi si, da je za vse to eden prvih stavkov, ki me pospremijo v nov dan: Kristus je moje upanje. On je vedno Vrata upanja. On je dobra novica za ta svet! To upanje nam ne pripada, je dar, ki ga je treba deliti, luč, ki jo je treba prižigati. Če upanja ne delimo z drugimi, razpade.

Pomen svetih vrat v rimskem zaporu Rebibbia

V veliko radost mi je bilo, ko sem izvedel novico, da bo papež Frančišek ena izmed svetih vrat odprl tudi v rimskem zaporu Rebibbia, ne samo zato, ker je to zapor, kjer sem tudi sam nabiral izkušnje, ampak ker je s tem dejanjem konkretno pokazal, kako lahko širimo upanje. Dobesedno sem si sam pri sebi rekel: »Ali je lahko še bolj konkreten!« 

V zaporu zaprte osebe veliko mislijo na vrata, sicer tista izhodna, ob koncu kazni. Papež jih je povabil k vratom v Življenje. V tem zaporu je petnajst oddelkov in vsi se stekajo okoli cerkve Oče naš, ki je na sredini rozete. Med sveto mašo pri odpiranju svetih vrat v tem zaporu je papež Frančišek navzoče v spontanem nagovoru povabil, naj nikoli ne izgubijo upanja. »Želim vam velik jubilej,« je dejal papež. »Želim vam veliko miru, veliko miru. In vsak dan molim za vas. Tega ne pravim kar tako. Resnično molim za vas in mislim na vas,« jim je dejal sveti oče in jih prosil molitve zanj.

Še bolj kot odpreti vrata je pomembno odpreti svoja srca, saj to ustvarja bratstvo med nami.

Sicer pa je v svojem nagovoru povedal, da je še bolj kot odpreti vrata pomembno odpreti svoja srca, saj to ustvarja bratstvo med nami. Še posebej jih je povabil, naj odprejo srca za upanje in naj ga nikoli ne izgubijo. »V težkih trenutkih se lahko zdi, da je vse končano in da se nič ne bo rešilo. Vendar pa upanje nikoli ne razočara. /…/ Upanje je namreč kot sidro ob obali, mi pa smo z njim povezani z vrvjo in tako na varnem.« S to prispodobo je papež vabil navzoče, naj ne izgubijo upanja. »Upanje nikoli ne razočara. Nikoli. Včasih je vrv težka in nas bolijo roke … Toda vedno bodimo z vrvjo v roki, s pogledom na obalo. Sidro nam pomaga hoditi naprej.« Upanje je po papeževih besedah kot sidro, ki nas trdno drži. 

Po maši je papež še dolgo osebno pozdravljal navzoče pri sveti maši, med katerimi so bili tako zaposleni kot tudi zaporniki. V fizičnem smislu je zapor prostor, v katerem je človek zaprt, kaznovan ali omejen. Upanje v zaporu govori o globlji čustveni in duhovni resnici. Za nekoga v zaporu, dobesedno ali v prenesenem pomenu, je upanje pogosto ključ do preživetja in preobrazbe.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (1/2025).