Že več kot dvajset let delate na Centru za duhovne poklice v Mariboru. Očitno je, da to delate s srcem, saj vam ne zmanjka zagona. Kaj vam daje veselje in moč za vztrajanje pri tem delu?

Na Centru za duhovne poklice delam triindvajset let. Zelo sem hvaležna Gospodu za dar, da me je poklical. Prav tako sem hvaležna vsakokratnim škofom ordinarijem, da so mi zaupali to lepo poslanstvo. Zavest, da sta molitev in delo za duhovne poklice moj delež pri Jezusovem odrešenjskem poslanstvu, mi daje veselje in mir, pa tudi moč v preizkušnjah. Mladim iz srca rada pomagam v njihovem prizadevanju, da bi odkrili in zaživeli svojo poklicanost in poslanstvo. Zavedam se, da en človek lahko malo naredi, skupaj naredimo veliko več, zato vernike vseh starosti vztrajno spodbujam k molitvi in delu za duhovne poklice.

Kje črpate moč in navdih za to delo?

Notranje gibalo in najgloblji vir moči mi je zavest, da sem po Kristusu v Svetem Duhu ljubljena hči nebeškega Očeta. Vir navdiha mi je naša ustanoviteljica sv. Angela Merici, velika žena vere in polna upanja, ki ljubi Cerkev z vsem srcem in je vsa zazrta v Gospoda, na voljo ljudem. Ob njej se učim biti duhovna mati mnogih, prinašati ljudi Bogu in Boga ljudem.

Ob sv. Angela Merici se učim biti duhovna mati mnogih, prinašati ljudi Bogu in Boga ljudem.  

Drugi zelo močan vir navdiha pa mi je blaženi Anton Martin Slomšek, ki se je ves razdal za blagor slovenskega človeka. Navdušujejo me njegova gorečnost, iznajdljivost in požrtvovalnost. Nobena žrtev mu ni bila pretežka za to, da bi ljudi pripeljal k Bogu. Slomšek mi je res svetla luč pri mojem poslanstvu. Občudujem ga in se mu priporočam, da mi izprosi vsaj malo njegove gorečnosti.

In res vam jo je izprosil. Kako pa ste pridobivali znanje in izkušnje, ste šli na kakšno izobraževanje?

Naša ustanova mi je omogočila, da sem se lahko udeležila šestmesečnega strokovnega izpopolnjevanja za pastoralo poklicev na Salezijanski univerzi v Rimu. Za to izkušnjo sem res hvaležna. Tam smo bili zbrani z vseh koncev sveta. Dragocena so bila predavanja in razne vaje ter izmenjava izkušenj z drugimi udeleženci. Dobila sem marsikakšno novo zamisel in spodbudo, iz česar črpam še danes. 

Ko sem začela delati na Centru za duhovne poklice, smo imeli vsako leto na evropski ravni študijsko srečanje narodnih voditeljev pastorale poklicev ali njihovih predstavnikov. Zadnja leta se dobimo le občasno. Ta srečanja se mi zdijo zelo pomembna. Na njih začutimo, kako utripa srce Cerkve v Evropi, zlasti kar zadeva pastoralo poklicev. Govorimo o tem, kaj so naši upi in veselje, s kakšnimi izzivi in preizkušnjami se srečujemo in kako se z njimi soočamo na različnih koncih naše celine.

Na srečanju narodnih voditeljev pastorale poklicev ali njihovih predstavnikov začutimo, kako utripa srce Cerkve v Evropi.

Ali se je delo za duhovne poklice v vsem tem času kaj spremenilo? Če da, kako?

O seveda, marsikaj se je spremenilo. V več pogledih. Glede na to, da vse svoje redovno življenje delam na tem področju, bi rekla, da smo bili na začetku bolj osredotočeni na duhovne poklice v ožjem pomenu besede … Se pravi, da smo se posvečali mladim, ki so kakorkoli kazali zanimanje za duhovniški ali redovniški poklic. V nekem trenutku mi je postalo jasno, da je cilj pastorale poklicanosti pomagati vsakemu človeku, da bi odkril načrt, ki ga ima Bog zanj, mu pomagati, da bi na Božji klic odgovoril in ga čimbolj polno zaživel.

In kako je ta novi pogled potem vplival na vaše delovanje?

V tem smislu smo si skupaj s sodelavci Centra prizadevali za določene spremembe, ki se še danes dogajajo v treh smereh. Kot prvo gre za prenovljen pogled na poklicanost in poslanstvo. Bog vsakega človeka kliče v življenje in vsakemu daje posebne darove, da izpolni svojo nalogo, svoje poslanstvo na tem svetu. Pomemben poudarek dajemo poklicanosti in poslanstvu, ki izhajata iz krsta in birme. Vsak kristjan se mora zavedati svoje temeljne poklicanosti, ki je poklicanost k svetosti, in najti svoje mesto v Cerkvi in svetu. Vsi smo namreč poklicani k svetosti. Če ne odkrijemo svojega temeljnega poslanstva, če ne prispevamo svojega deleža, svojih darov za oblikovanje občestva, bo temu občestvu nekaj manjkalo. Zato se mi zdi pomembno najprej širiti to temeljno poklicanost. 

Bog vsakega človeka kliče v življenje in vsakemu daje posebne darove, da izpolni svoje poslanstvo na tem svetu.

Potem pa ozaveščati, da to poklicanost živimo na različnih poteh – kot duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice, posvečeni v svetu …, ali pa v družinskem življenju kot zakonci, očetje, matere … Ali ni to lepo? Ista poklicanost, a različne poti. Vsak izmed teh poklicev ima svoj namen, svojo vlogo. Zato nismo tekmeci, temveč se dopolnjujemo in potrebujemo drug drugega! Samo vsi skupaj razodevamo svetu celoten Kristusov obraz.

Bog torej vsakega človeka kliče na svojo pot, ki jo mora ta še odkriti. Ali to pomeni, da imate pri vsakem srečanju s katerimkoli človekom pred očmi to razsežnost poklicanosti?

Točno to je druga temeljna sprememba. Delo za poklice ni ena izmed mnogih dejavnosti, temveč je srčika vsake dejavnosti. Vsa pastorala je v osnovi poklicna – tista, ki kliče. Karkoli delam, je poklicanost. Zavedam se, da je Bog tisti, ki kliče vsakega človeka, jaz sem le orodje … tista, ki v človeških srcih pripravlja Bogu pot, kot Janez Krstnik. Zato, ko uvajam v molitev, ko imam razna srečanja, duhovne vaje, duhovne pogovore, pričevanja, romanja, … pri delu z otroki, z mladimi, z družinami, z župnijskimi sodelavci, … povsod je zraven dimenzija poklicanosti. 

Ozaveščam in vzgajam k poslušanju Boga, ki kliče vsak dan, večkrat na dan ... Posebej sem pozorna na poklicane v duhovne poklice. Verjamem namreč, da Bog danes ne kliče nič manj, kot je klical nekoč, da ne gre za krizo poklicanosti, temveč za krizo odgovarjanja na Božji klic.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (1/2025).