Kolesarji iz župnije Ljubljana – Sv. Peter in njihovi prijatelji so se od 31. julija odpravili na kolesarsko romanje od Petra v Ljubljani do Petra v Vatikanu, kamor so prikolesarili v soboto, 6. avgusta.

Po nedeljski jutranji maši v nedeljo, 31. julija, je kolesarje blagoslovil gvardijan šentpetrskega samostana p. Danilo Holc. Pot jih je prvi dan peljala do Mirenskega gradu, drugi dan do Benetk, tretji do Ravene ... Četrti dan so se na poti povzpeli do San Marina in po 153 kilometrih in na 1990 višinskih metrih prespali v Urbinu. V četrtek so pomahali papežu v helikopterju, ko se je poslavljal po obisku Porcijunkule v Assisiju. V petek zjutraj so imeli blagoslov za mašo na grobu sv. Frančiška, opoldne pa so se podali na pot proti mestu Terni. V soboto pozno popoldne so prispeli v Vatikan.

V nedeljo je bil prvi nekolesarski dan. Začeli so ga z mašo v Centru Aletti, kjer jih je nagovoril p. marko Rupnik, opoldne so že drugič v tem tednu pomahali papežu Frančišku na Trgu sv. Petra, ko je molil Angelus, šli so skozi sveta vrata Petrove bazilike, se v molitvi ustavili na grobu sv. Janeza Pavla II ... Popoldne so bili gostje Radia Vatikan …

V ponedeljek dopoldne se je sedem kolesarjev vračalo z avtomobili ali vlakom domov, devet pa na kolesu. Pot jih je vodila do Ancone, kjer so prečkali morje z ladjo, od Zadra pa po otoku Pagu in jadranski obali do Slovenije. Zadnjo noč, s petka na soboto, so prespali v Banja Loki, gostila jih je družina Jurkovič, brat nuncija Ivana Jurkoviča. V soboto so romanje sklenili z mašo pri sv. Petru.

Odzivi

Ksenja: "Hvaležni smo vsem angelom varuhom, na 790 km oziroma 1400 (tistim, ki so se tudi vračali s kolesi) so imeli dosti dela :-) Bogu in dobrim ljudem hvala!"


Blagoslov kolesarjev pred odhodom

p. Andrej Šegula: Hvala Bogu za blagoslov na poti. Hvaležni smo tudi vsem, ki so nas v teh dneh spremljali v molitvi, z dobro mislijo ... Veliko vas je bilo – zato HVALA, HVALA, HVALA ... Zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki so nas na poti sprejeli.

Polona Kališnik: Kot ena izmed romarske družine bi se rada zahvalila p. Andreju za "nevidna dela" – ves trud in čas, vse telefonske pogovore, trenutke negotovosti, ko nam je urejal, da so nas ljudje z odprtimi rokami in srci sprejemali v svoje samostanske domove, kjer smo brezskrbno prenočevali. Hvala, hvala, hvala ...