Še do nedavnega sem se čudila, kako močno Bog varuje našo družino. Brez večjih težav nam uspeva vse, česar se lotimo. Z globoko hvaležnostjo pogled večkrat uprem v nebo in nemo izrečem: »Hvala.« Brez Božjega varstva ne bi bili tukaj, kjer smo.

Seveda ni vedno vse postlano z rožicami, a ne gre, da bi se človek pritoževal. Sploh ob misli na trpljenje, ki ga je premagal Jezus. In če temu dodam še rek naših starih staršev, »da nam Bog naloži tako težak križ, kot smo ga zmožni nositi«, potem vem, da bo šlo.

Prazniki so običajno čas, ki združuje. Ob bogato obloženih mizah se razvije marsikatera debata. Ko polnih želodcev obujamo spomine na pretekle dni, malokdo pomisli na slabe ali težke dogodke. Raje se spominjamo lepih trenutkov.

A brez bolečine ni veselja. Ne more biti vedno vse le lepo. Grenko izkušnjo je pred božičnimi prazniki doživela tudi naša družina. To je bil naš križev pot, ki se je odvijal v adventnem času. Kdo pravi, da je križev pot le v postnem času?

Bil je četrtek po tretji ...