Kmetijo je od babice podedoval Patricijin oče. »Takrat je na kmetiji takrat stala samo kamnita hiša, ki pa je sedaj ni več, ker se je že podrla.« Ostala je samo lesena kašča, ki še čaka na obnovo. Njen oče je pred skoraj 40 leti odprl podjetje za prevoze oseb s kombiji in avtobusi. »Imeli pa smo tudi turistično kmetijo. Ker je bilo dela z avtobusi preveč, smo turistično kmetijo zaprli. Obdržali smo samo apartmaje. Sedaj se z njihovim oddajanjem ukvarjam tudi sama,« na kratko oriše zgodovino kmetije Patricija.

Mlada prevzemnica živi na kmetiji skupaj z možem Alešem in sinkom Teom ter staršema. Vajeti kmetije je prevzela po očetovi upokojitvi leta 2025. Kmetija obsega približno 50 hektarjev, od tega je približno 20 ha travnikov in 30 ha gozda. Ponudbo na kmetiji so ob oddaji apartmajev lani popestrili s posebnimi doživetji, kot so ogledi in sprehodi z njihovimi živalmi.

Z možem Alešem in sinom Teom. FOTO: Siniša Kanižaj

Aleš je imel, preden se je odločil, da tudi sam postane del zgodbe na kmetiji, dobro službo v Ljubljani in se je nekaj časa vsakodnevno vozil. »Ugotovila sva, da to ni ravno optimalno, tako da je službo pustil in se zaposlil pri očetu. Sedaj pa sva oba zaposlena na kmetiji.«

Kje, kdaj in kako je spoznala Aleša, boste izvedeli s poslušanjem podkasta TUKAJ.

Živali večino leta na prostem

Na njihovi kmetiji se razlegajo glasovi kar okoli 15 različnih vrst živali. Del njihovega malega živalskega vrta so: konji, osli, poniji, lame, alpaka, škotsko govedo, švicarske črnonose ovce, labodje goske, kokoške, račke, pava, muce, kužka in zajčka.

Krmo za živali skušajo zagotoviti sami. »Odvisno od vremena. Kosimo samo enkrat, en del pa je namenjen paši. Večina živali je vse leto zunaj. Imajo narejene hlevčke in se lahko same odločijo, ali bodo zunaj ali notri.« Sama skrbi za večino živali, od striženja ovc do spodrezovanja kopit. »Skrb za živali je načeloma moja stvar. Vsi pa skrbimo za ostale stvari.«

Namesto na smučišče ali morje raje v hribe

Domačija Za robom je približno 800 metrov oddaljena od smučišča, a zime niso več tako radodarne s snegom kot nekoč, ugotavlja Patricija: »Sneg sicer je, vendar ga je manj. Poletna sezona je postala bolj aktualna in takrat je pri nas res pestro. Naši gostje so predvsem tujci. Zares so navdušeni nad lokacijo in nad našo ljubo Slovenijo.« Čeprav živi blizu smučišča, ni ravno ljubiteljica snega in mraza. Včasih je sicer bordala, a danes ji tudi za to zmanjkuje časa. Bolj kot užitki na snegu ali morju, se sprosti v hribolazenju.

Pogled z domačije v daljavo. FOTO: Siniša Kanižaj

Ženska za volanom? Ne bo šlo

Pred prevzemom kmetije je bila v očetovem podjetju dobrih 10 let zaposlena kot voznica turističnega avtobusa, čeprav tudi še danes odpelje kakšno vožnjo. »Za dušo,« pravi in dodaja: »Na začetku kariere sem vozila po celi Evropi, svojo prve potnike pa sem peljala na romanje v Rim.« Romarje je prav tako redno vozila v Medžugorje in Lurd, pa tudi v večino slovenskih svetišč.

Za volanom avtobusa. FOTO: Osebni arhiv

Na začetku se je morala boriti s stereotipi, saj se je nemalokrat našel kak potnik, ki ni bil naklonjen ideji, da bo za volanom avtobusa sedela ženska. »Takrat sem bila mlajša in sem izgledala kot punčka. Načeloma je vsak potnik, ki je bil sprva skeptičen, na koncu vožnje prišel do mene in me pohvalil. Velikokrat so me sicer zamenjali z vodičko,« se danes v smehu spominja mamica skoraj štiriletnega Tea.

Teo bo februarja dopolnil štiri leta. FOTO: Siniša Kanižaj

Z mamo skrbita za cerkev sv. Tomaža

V osnovnošolskih letih je bila precej dejavna v župniji. »Bila sem strežnik, brala berilo, pela v cerkvenem pevskem zboru in tudi skavtinja. Danes se več ne udeležujem skavtskih srečanj, a včasih s kombijem peljem naokrog odrasle skavte.« V Novakih imajo cerkev sv. Tomaža, ki spada v Župnijo Cerkno. »Z mamo še vedno skrbiva za čiščenje in krašenje cerkve. Pri tem se menjavamo in vsak pride nekajkrat na leto na vrsto,« pripoveduje Patricija, ki je sicer vegetarijanka od 4. razreda osnovne šole. »Sem ljubiteljica živali. Rada jih gledam se družim z njimi. Na krožniku mi ne dišijo. Nimam pa težav s pripravo mesa za moža in sina.«

Mlada družina s Patricijinimi starši. FOTO: Osebni arhiv

Srečni družinski trenutki

Življenje zakoncev Špik Čižman se je po rojstvu Tea precej spremenilo. »Na boljše. Cenim trenutke, ko smo skupaj. Teo je tako srečen otrok. Ne hodi v vrtec, zato preživlja dneve na kmetiji. Od jutra do večera smo zunaj, raziskujemo in delamo. Najbolj srečen je, ko lahko dela in pomaga, pa naj gre za zlaganje drv, pobiranje krompirja ali igranje v peskovniku«, v zaključku podkasta o družinskem življenju pripoveduje Patricija, ki se veseli prihodnosti na domači kmetiji. 

Teo vsak dan spoznava življenje na kmetiji. FOTO: Osebni arhiv

Patricija verjame, da se bo kmetija razvijala naprej. »Najverjetneje bo največji poudarek na turizmu. Kam naju bo zaneslo, pa se pustiva presenetiti.«