Foto: Oton Naglost

Svojega bodočega moža sem spoznala bolj pozno. Za mano je tako že bil določen proces osebnostne rasti. Človek bi rekel, da sem vedela, kaj hočem. Že po nekaj srečanjih sem spoznala, da sem z moškim, ki me je držal za roko, pripravljena živeti do smrti. In tako sva po malo več kot enem letu od najinega prvega srečanja stopila pred oltar.

Srečati moža pa je pomenilo srečati tudi njegovo družino, srečati taščo in tasta. Kot verjetno vsaka snaha sem tudi jaz prišla prvič k njim z malček kepe v želodcu.

Moj mož je namreč najmlajši od štirih otrok, takrat je bila poročena le ena od sester, najstarejša brat in sestra sta bila še samska, vsi so še živeli doma. Spoznanje, da so kljub letom, službam in lastni družini še vsi za maminim štedilnikom, mi je bilo nenavadno. Toda občutek, ki sem ga sprva dobila, me je opogumljal. Sprejeli so me toplo in velikodušno. Pozneje pa sem se počutila vedno bolj odrinjeno. Ugotovila sem, da so tesno zaprta družinska celica, ki v svoj krog ne spusti drugačnosti, jasnega mnenja in odločnosti, kar sem jaz takrat predstavljala. Tudi njihova mnenja o meni, ki mi jih je predstavljal mož, so me vedno bolj tiščala stran. Jasno so mi sporočali, da nisem primerna za njihovega najmlajšega. Da sem prestara (sem štiri leta starejša od moža), da ga želim samo podjarmiti. Tašča je o meni pobirala, mogoče tudi sama na podlagi lastne nevednosti in strahu pred izgubo najmlajšega širila govorice, ki so v meni predrle varnostno mrežo, ki me je še ločevala od prizadetosti, bolečine in razočaranja. Kako lahko tako zelo krščanska družina (tako so mi bili predstavljeni) o meni, ki me sploh ne poznajo, govori toliko neresnic? Zakaj ne vprašajo mene same? Zakaj ne želijo slišati mene same? Zakaj ne želijo spoznati resnične mene? Tašča, ki veliko preveč govori in razmišlja namesto drugih, mi je postavljala povsem neumestna vprašanja. Kot da iščem novo službo in me bodoči šef preverja. Tako bizarno, da sem se celo smejala.

Spoštovanje sva pridobila s samostojnostjo in trdnim zakonom

To bolečino je kmalu presvetlilo spoznanje, da je pomembno samo razmerje z bodočim možem. Midva sva bila že od vsega začetka povsem odkrita drug z drugim in samozavestna v najini odločitvi po poroki, da je to pravzaprav povsem odvzelo težo odnosu z njimi in moč njim samim.

Po poroki sva se preselila na svoje. Oba sva si želela samostojnega življenja, se postaviti na lastne noge. Hvala Bogu, da je bil najin dom tako daleč, da nobena tašča in tast nista mogla do naju v copatih, niti samo v čevljih, ampak so morali sesti še v avto. To je pomenilo, da sva se izognila pogostim obiskom in s tem vpletanju v najino življenje. Vez s primarno družino se je vedno bolj trgala, kar je osvobajalo, gradilo, utrjevalo in plemenitilo najin odnos. In posledično tudi moj odnos do tašče in tasta. Oddaljenost je zbliževala. Najina samostojnost in trden zakon sta pridobivala spoštovanje v njunih očeh in s tem mehčala odnos. To se je še okrepilo z rojevanjem otročkov v najin dom.

Danes, po trinajstih letih zakona in odnosa s taščo (tast je žal že pokojni), lahko rečem, da imam taščo rada in da ima ona rada mene. V teh letih sva vzpostavili razmerje, ki naju obojestransko bogati. Pravzaprav se nikoli nisva zelo veliko pogovarjali, vsaj tako iz oči v oči ne, a naju je življenje, vsako po svoje, pripeljalo skupaj. Nad vsem tem pa Gospod, ki je ves čas osmišljal najini poti in ki sva se mu, vsaka po svoje, izročali in priporočali. V najini različnosti združeni v Njem.

Katja

Več o odnosih med generacijami si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ta stari in ta mladi.