Odmevi
Odmevi
Krašenje cerkve in lastnega doma
V lepo okrašeni cerkvi se počutimo praznično in slovesno, kakor da smo bliže večni Božji lepoti. Običajno se veselimo prazničnih dni in se nanje tudi pripravljamo; pospravljamo, čistimo in za piko na i še okrasimo dom. Podobno ravnamo v posvečenih prostorih naše domače cerkve, kjer po končanem čiščenju s cvetjem in zelenjem počastimo živega Boga v Najsvetejšem oltarnem zakramentu.
Arški župnik sv. Janez Marija Vianney je trdil, da za Gospoda Boga nič ni dovolj lepo. Ponekod v naravi in na nekaterih vrtovih še rastejo rože in zelenje, ki dopolnjujejo izbiro cvetja za potrebe krašenja cerkve ves čas cerkvenega leta: ob veliki noči najprej pozdravijo vstalega Zveličarja nežno dehteče narcise iz naših logov, nato pa slovesno zažarijo vsaj še rdeči nageljni in drugo cvetlično razkošje. Majniško zelenje in spominčice lepšajo šmarnične slovesnosti Marije, majniške Kraljice. Prve rdeče vrtnice proslavljajo prihod Sv. Duha ob binkoštih in častijo Jezusovo presveto srce v mesecu juniju. Ob godu sv. Ane in Joahima v mesecu juliju cvetijo in nežno dišijo prelepi floksi – Anine rože.
Praznik Marije Snežne v začetku meseca avgusta in vnebovzetje Marije Device za veliki šmaren v vsem svojem sijaju pozdravljajo lilije in dalije. Za praznik rojstva Device Marije v mesecu septembru začenjajo cveteti jesenske astre, ki še ves oktober slavijo Marijo, Kraljico rožnega venca. Krizanteme svetijo ob vseh svetih in ko prihaja praznik Kristusa Kralja, se sadovi na vejicah in mogočnih vejah klanjajo svojemu Gospodu. V adventnem času pričakovanja najlepše dišijo temno zeleni venci, spleteni iz vejic jelke, ki dolgo časa ohranijo svežino. Novorojenemu Božjemu detetu Jezusu se med smrekicami, v mahu lesketajo božične zvezde. V postnem času je tudi narava bolj pusta. Ponekod lahko med vejami opazimo trnje, ki nas spomni na trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Skozi vse priprave na praznike cerkvenega leta se trudimo za harmonijo krašenja. Vse stvarstvo slavi Boga. Mi pa Gospoda Boga počastimo tudi tako, da pri izdelavi aranžmaja posnemamo naravo in spoštljivo, z veseljem okrasimo oltar.
V mestu Kassel se je tamkajšnji g. župnik dogovoril z devetdesetletno gospo, da je znatno povečala cvetlični del svojega vrta za potrebe krašenja cerkve s svežim cvetjem. V Doberdobu gospa Ornela Vižintin z veseljem čudovito okrasi cerkev, občasno tudi s cvetjem iz narave, kot je zlata rozga. Gospa Marinka Valter iz Gorič vsa leta skrbi za vrstni red pri krašenju, da je cerkev vedno očiščena in okrašena.
Kaj pa, če cvetje zdrži le kratek čas? »S pravilno pripravo šopka in posode nekoliko podaljšamo njegovo svežino. Spominja nas na naše življenje, ki je kratko in minljivo. Ni pa primerno, če kupljeno lončnico na hitro postavimo na oltar. Namestili naj bi jo v ustrezno lepo posodo in dopolnili z drugim naravnim rastlinskim okrasjem,« pravi gospa Jelka Stopar Metelko.
P. Marko Ivan Rupnik je zapisal, da je vse, kar je prepojeno z ljubeznijo, že odtujeno smrti in shranjeno za Življenje. Pred leti pa je tudi opomnil, da predmeti iz veleblagovnic ne sodijo v cerkev, kar je resnično izredno pomembno.
P. Karel Gržan poudarja velik pomen svetih podob v naših stanovanjih, kar po moji izkušnji prinaša več Svetlobe v življenje. Kadar z dišečim šopkom okrasimo sveto podobo, se nas dotakne radost bivanja, in če se ob prižgani sveči zahvalimo Bogu Očetu za vse, kar občutimo, nas v srcu zajame resnični Mir.
Zagotovo pa šopek, ki ni dovolj lep za našo dnevno sobo, ne sodi na posvečeni oltar ob tabernakelj, kjer je bivališče našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Jožica Polanc, Goriče
Lahkotne izjave o splavu
Priče smo lahkotnim izjavam o splavu – kot da bi izbirali jedilnik za kosilo. Ali se taki propagandisti sploh zavedajo, da gre za novo bitje z lastnimi, svojstvenimi telesnimi in duševnimi danostmi? Ali se po porodu kaj okrni telo matere? Ne, vsi organi so tu. Otrok/zarodek je bil samo njen začasni posebni gost. In kako naj ravnamo z gosti?
Priljubljenega gesla »svojega telesa gospodar« bi se morale zavedati pred spočetjem, ne pa zarodku pripisovati nezaželenosti. Močno tudi dvomim, da se zborovanj v podporo t. i. pravici do splava udeležujejo ženske, ki so že splavile.
Še tematsko sorodna misel: nedavna odločba ustavnega sodišča o pravici sklenitve zakonske zveze dveh oseb istega spola v ničemer ne more spremeniti naravne zakonitosti – zveze moškega in ženske v življenjski skupnosti. Skupnost dveh oseb istega spola kot zakonska zveza?! Poseg v zgodovino in naravo – kako lahko zamisel domišljije dobi celo ustavno priznanje in veljavo? Lahko razumemo osebni položaj takih oseb, nerazumljiva pa sta poljubna razlaga in njim prilagojeno pojmovanje človekovih pravic.
Jakob Grošl, Velenje
Mea culpa
Mojim letom starosti bi se lahko reklo visoka, a spomini na mladost so še vedno živi. Še več: sprašujem se, ali sem v življenju dal katoliški veri in Cerkvi priznanje, kakršno si zaslužita.
Odraščal sem v Dalmaciji, na Šibenik pa me vežejo posebna čustva. Sredi tega čudovitega mesta je katedrala sv. Jakova, v kateri so bile v jeklenih povojnih časih nedeljske maše. Bile so zelo obiskane, bolj, kot je bilo oblastem všeč. Verniki smo uživali v ambientu iz 15. stoletja, na galerijah smo poslušali zvok mogočnih orgel; pel je župnijski zbor, ki so ga sestavljali priznani pevci iz zbora Kolo; župnik pa je bil kasnejši škof Arnerić, ki je v ljudi, posebej v mlade ljudi, tedaj znal vnesti seme pravega krščanstva. Velikokrat sem gonil meh pri orglah, bil ministrant in bral litanije v latinščini, zunaj pa so bili časi, ki Cerkvi niso bili naklonjeni.
Nekega dne vprašam župnika, zakaj ni bilo toliko ljudi in zakaj maša ni bila peta. Petje so prepovedali, mi je na kratko odgovoril, jaz pa sem izvedel, da so hoteli katedralo zapreti, češ da je drugih cerkva v mestu dovolj, a jim to ni uspelo. Mežnarja, častnega človeka, so prisilili, da je potrdil neresnice o župniku. Mežnar se je obesil. Nočni pokop …
V zadnjih letih gimnazije smo se preselili v Split. Tudi tam sem hodil k maši, tokrat v najstarejšo katedralo na svetu, v Dioklecijanovo grobnico. Spet čudoviti občutki – kot da me nebo boža, da nisem sam v tedanjem podivjanem svetu revolucionarnih zmagovalcev.
Prišel je čas službe v prosveti. Zdajšnje zbornice si najbrž težko predstavljajo, kakšen odnos smo doživljali. Ni bila samo prepoved verskega življenja, šolnike so nas prepričevali, da smo avantgarda tega (defektnega) sistema in marsikomu je bilo na tihem zagroženo, da bo moral iz službe, če se bo preveč izpostavljal.
Sam sem se začel ukvarjati z rezbarjenjem. Imel sem veliko čast družiti se s kamniškim rezbarjem Maksimilijanom Bergantom; začel sem s kopijami plitvih reliefov Ivana Meštrovića, nadaljeval pa z drugimi deli, ki sem jih velikokrat daroval prijateljem in posameznim cerkvam. Še marsikaj bi rad naredil, a me je starost prehitela.
Hvaležen pa sem za vse, kar sem prejel od ljudi, ki so se Cerkvi pridružili z dušo in telesom, se žrtvovali za to, da se nismo izgubili, in za vsa umetniška dela, ki so povezana z našo vero in nas tako posebej plemenitijo.
Za sodoben svet so še vedno najpomembnejši vera, družina in odnos do domovine. Meni kot verniku zdaj niso potrebne katedrale niti kapelice, ne timijan in ne slavnostna oblačila. Pred mano je križ, ki predstavlja večnost in mir v srcu človekovem. Ko bom pred Najvišjim polagal račune, upam, da bo milostljiv.
