odmevi 49/25

Zahvala Hvala Bogu! Priča smo bili čudežu! Kultura življenja je premagala kult smrti! Upokojenci, bolniki in invalidi so na referendumu dosegli veličastno zmago, kjer jim je slovenski narod povedal, da jih ceni in spoštuje. Da, dragi bolniki, invalidi in upokojenci, niste breme, ampak ste dragoceni! Na referendumu sta zmagala sočutje, pravičnost in solidarnost. Slovenija se je odločila za življenje in zavrnila vladno zdravstveno, pokojninsko in socialno reformo, ki je temeljila na smrti z zastrupitvijo. Bolniki, invalidi in upokojenci potrebujejo zdravljenje, zdravila in lajšanje bolečine, ne pa zastrupitve, siljenja v zastrupitev in zlorab. Iz srca čestitam in hvala vsem, ki ste glasovali PROTI. Bilo nas je več kot 370.000 (53,46 %)! Hvala vsem, ki ste oddali podpis, hvala vsem, ki ste zbirali podpise, hvala vsem, ki ste razvažali, lepili plakate in delili letake. Hvala vsem, ki ste objavljali na družbenih omrežjih. Hvala vsem, ki ste v krogu domačih in prijateljev spodbujali k udeležbi in glasovanju PROTI. Hvala vsem, ki ste koga peljali na volišče. Hvala zdravnicam, zdravnikom in vsemu zdravstvenemu osebju, ki spoštuje medicinsko etiko in Hipokratovo prisego, ki določata, da zdravnik zdravi in ne ubija, niti ne sodeluje pri zastrupitvah ljudi. Hvala strankam SDS, NSI, SLS, Glas upokojencev, Zeleni in Demokrati, ki so nasprotovale zastrupljevalskemu zakonu. Hvala Katoliški Cerkvi, Islamski skupnosti v Sloveniji, Srbski in Makedonski pravoslavni Cerkvi, Evangeličanski in Binkoštni cerkvi ter Judovski skupnosti, da so se odločno zavzele za spoštovanje Božjih zapovedi: »Ne ubijaj.« in »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Še posebej hvala Katoliški Cerkvi, da se je zavzela za spoštovanje Jezusove zapovedi ljubezni do bližnjega. Ljubezen in sočutje ne zastrupljata, ampak pomagata. Božje zapovedi so temelj vere ter temelj mirnega in solidarnega sobivanja med ljudmi. Hvala vsem civilnodružbenim organizacijam in strokovnim združenjem, ki so javno povedali, da nasprotujejo zakonu, ki uvaja zastrupitev bolnikov. Hvala čudoviti koordinacijski ekipi predanih in srčnih ljudi, kjer je vsak opravil svoje delo. Boj je bil težak. Zastrupitev bolnikov, invalidov in upokojencev so z manipulacijami, lažmi in zavajanji propagirale Vlada RS, vse vladne stranke, vsi največji mediji, Milan Kučan itn. Dijake in študente so indoktrinirali po srednjih šolah in fakultetah. Predsednik vlade Golob je predstavil svoje stališče do bolnih in starejših z besedami, da imajo ljudje, ki imajo žive nepokretne starše, smolo. Nekdanji minister za zdravje Keber pa je v kampanji trdil, da bolnik proti koncu življenja ni človek, ampak so samo še organi. Naloga zagovornikov življenja in pravic bolnikov je bila, da njihove laži in manipulacije razkrinkamo z navedbami iz zakona. Ob tem se je izkazalo, da nimajo nobenih argumentov. Lažniv je bil že njihov simbol. Kot veste, so imeli za simbol srce. Srce je znak življenja, ne zastrupitve. V soočenjih so bili predstavniki zastrupitvenega lobija agresivni in nekulturni, vendar se je vedno izkazalo, da nimajo nobenih argumentov, ampak jih žene samo ideološka sla po zastrupitvah in zastraševanju ljudi. Zastrupitveni lobi ne zna športno prenesti poraza. V največjih medijih tudi po referendumu manipulira in blati vse povprek, ne da bi imeli zagovorniki življenja možnost povedati svoje stališče. Blatijo več kot 370.000 pokončnih državljank in državljanov, ki so zastrupitvam, pritiskom in zlorabam bolnikov, invalidov in upokojencev rekli »NE«. Prosim vas, da te žalitve prenesemo mirno in dostojanstveno. Zastrupitvenemu lobiju pa sporočamo, da bomo ne glede na njihovo nasilje, ki ga izvajajo, pravice bolnikov, invalidov in upokojencev branili še na 100 referendumih, če bo treba. Še enkrat, čestitke in hvala vsem, da smo ustavili zastrupitveni lobi in rešili bolnike, invalide in upokojence pred nevarnostjo zastrupitve, pritiski in zlorabami. Hvala vsem, ki ste omogočili to zmago, da bomo vsi, še posebej bolniki, invalidi in upokojenci prihajajoče adventne in božične praznike lahko mirno praznovali. Aleš Primc, voditelj Koalicije »Proti zastrupitvi bolnikov!« Po referendumu Hvala Bogu za zmago na referendumu in seveda g. Primcu in vsem ostalim, ki so se tako velikodušno in zagnano angažirali. Mislim, da je sedaj čas za veselje in hvaležnost. In tudi za to, da svojo pozornost usmerimo v ZA: za kaj se bomo zavzemali in ne toliko proti čemu bomo. Je pa tudi čas, da vidimo lepe zgodbe v zvezi z referendumom. Veliko ljudi se jezi nad agencijami, ki merijo javno mnenje, in jih demonizirajo, češ da so slabo opravile svoje delo, da gre za zaroto ... Seveda merilci javnega mnenja to mnenje tudi ustvarjajo, ne le merijo, a tokrat je bilo, kot kaže, to ustvarjanje mnenja nam v prid. Ko so zagovorniki izvedeli, da bodo zlahka zmagali, jim po njihovem mnenju ni bilo treba iti na volišče. V zvezi z referendumom pa se kaže še ena pozitivna zgodba. Javno mnenje se je začelo hitro obračati proti zakonu, potem ko so kritiki zakona, borci za življenje, predstavili svoje mnenje oz. argumente za zavrnitev zakona. Marsikdo se je ob tem zamislil ali postal vsaj negotov in tudi zato ni šel na volišče. Zato je tu na mestu veselje nad dejstvom, da znajo/mo zagovorniki življenja poiskati razloge za svoje stališče in ga prepričljivo predstaviti javnosti. Ne podcenjujmo ljudi: ob tem izrazito etičnem vprašanju se je marsikdo spraševal, kaj je prav, in prisluhnil argumentom. In krščanska stran se je izkazala kot izjemno sposobna in zagnana. Da gre za zmago kulture življenja nad kultom smrti, nam jasno govori podatek, da je bilo največ glasov proti zakonu v volilnem okraju Škofja Loka 2 – v okraju, v katerem je najvišja nataliteta v državi. Velik poraženec plebiscita je gotovo RTV SLO, katere skoraj vsi najvidnejši novinarji niso mogli skriti, da so aktivisti za zakon, in na MMC-ju je bil tik pred volilnim molkom objavljen propagandni članek samo za sprejetje zakona. Zmagovalci referenduma pa smo vsi državljani Slovenije, saj smo v zvezi z njim vsi imeli nekake duhovne vaje s spraševanjem, kaj je življenje in kaj smrt, kaj smisel življenja, kaj pravi peta Božja zapoved, kakšne so naše dolžnosti do nemočnih in hudo bolnih bližnjih ... Jože Kurinčič, Vrhnika Zahvala! Ko sem bil še študent, mi je stric duhovnik dal neko darilo. Ko sem se mu zahvalil, je dejal, da je hvaležnost največja prošnja za vnaprej. To mi prihaja na misel po uspešno izmoljeni zavrnitvi evtanazije. Koliko smo molili, prosili, se postili, koliko okroglih miz je bilo, soočenj, darovanih svetih maš ... In sedaj? Menim, da je prvi korak, da se zahvalimo Bogu za to veliko milost, da ne bomo podobni devetim gobavcem, ki so pozabili na zahvalo. Zato bi bilo prav, da, če je mogoče, po svojih župnijah, župnijskih svetih, skupnostih, katerim pripadamo, družinah ... darujemo za svete maše. Ta prvi korak bo tudi kažipot, kako živeti in delovati v sedanjosti in prihodnosti, da bo vedno zmagalo življenje! Pavel Snoj, Črna vas Za pravico do pietetnega pokopa v skladu z lastnimi željami Ob prazniku vseh svetih smo se spomnili na lastno minljivost, a tudi na vse, ki so zmogli z ljubeznijo, potrpežljivostjo in milostjo skozi življenje. Tako se je marsikdo od nas podal na grob svojih dragih in se poklonil njihovemu spominu. Pri spominjanju je eden od pomembnih obredov, ki jih poznamo, odkar obstaja človeštvo, pokop. Zgodovina pokopov je zgodovina človeštva. Pokop pomeni civilizacijski minimum: ne glede na to, kdo smo ali kaj smo storili, imamo pravico do počitka v rodni zemlji. Tokrat se v Slovenski ljudski stranki pridružujemo pobudi dr. Draga Čeparja in pozivu verskih skupnosti z dne 16. aprila letos proti diskriminaciji pri načinu pokopa, v kateri pobudniki pozivajo državne in občinske organe, naj zakon in občinske predpise dopolnijo tako, da ne bo več manjkalo prostorov za klasične grobove in ne bo več v občinskih odlokih določena prisilna upepelitev za nikogar. Naj spomnimo na srce parajoče dogajanje v Iliadi, ko celo Ahil, ki v maščevalnem srdu truplo Hektorja vleče okoli obzidja, truplo vrne strtemu trojanskemu kralju Priamu, Hektorjevemu očetu, da ga lahko dostojno pokoplje. Danes na nekaterih slovenskih pokopališčih klasičnega pokopa, torej pokopa v krsti, ne glede na želje pokojnika ni mogoče izbrati; na drugih pa so možnosti za to zelo omejene. Gre za diskriminacijo in tudi kršenje verske svobode, še posebej pri verstvih, ki zahtevajo pokop telesa. V oktobrski številki Slovenskega časa je dr. Drago Čepar ponovno opozoril na presenetljivo in nevzdržno »resničnost, da pepel lahko pokopljemo na vseh pokopališčih, telesa pa ne«, in zapisal, da bi moral zakon določati, da »mora biti na vsakem pokopališču možen tako pokop telesa kot pepela«. Tako osebno kot predsednica stranke zagotavljam svojo in našo zavezanost prizadevanju za človekove pravice in svoboščine, vključno s pravico do spoštovanja človekovega dostojanstva tudi po smrti in pravico do pietete. V stranki si bomo še naprej prizadevali, da pri pokopih ne bo več diskriminacije in bo vsakdo lahko na domačem pokopališču pokopan v skladu s svojo poslednjo voljo, kot je zapisal Prešeren: »v zemlji domači, da truplo leži«. V parlamentu bomo predlagali ali podprli zakonsko določbo, da mora vsako pokopališče zagotavljati tako pokop telesa kot pepela, na občinski ravni pa si prizadevali za dovolj prostora za grobove in za odpravo obvezne upepelitve. Naše župane, občinske odbore, občinske svetnike in somišljenike vabimo, da si kot aktivni državljani za to prizadevamo s konkretnimi pobudami, predlogi, peticijami v svojih okoljih in da na državnih in občinskih volitvah upoštevajo tudi stališča kandidatov do te diskriminacije. dr. Tina Bregant, predsednica SLS Prevare (se ponavljajo)? »Kača me je zapeljala …« (1 Mz 3,13) je bil prvi izgovor, v resnici pa se je človek pustil zapeljati; še več, »ljudstvo želi biti prevarano« (Vulgus vult decipi). Velika obljuba »… ne bosta umrla …, postala bosta kakor Bog« je bila laž. Izkupiček te prevare je smrt. To je naša skupna 'nespremenljiva' dediščina. Prevare se ponavljajo. Pomislimo na atomsko energijo in zlorabo njene moči! Sad te iznajdbe sta Hirošima in Nagasaki ter strah pred zlorabo in uničenjem sveta. Sodobna tehnologija je svet obogatila z računalniki, češ da bomo imeli zaradi njih več časa. A doživljamo prav nasprotno: po tihem so namreč vzeli čas staršem in otrokom – staršem otroke in otrokom starše, povzročili so odtujevanje znotraj družine same. Pametni telefoni povzročajo zakrnitev spomina: kar je bilo prej v možganih, je zdaj v aparatih. Brez njih si v hipu »siromak«. Človek brez telefona bo stal pred svojo hišo, pa ne bo vedel, kje je doma. »Pametni« telefoni so postali tako moteči, da v šoli niso več dobrodošli. Mladi želijo biti opaženi; toda po novem se ne dokazujejo več z raztrganimi hlačami ali zeleno pobarvanimi lasmi, marveč z najzmogljivejšimi modeli telefonov. Žal se ne zavedajo, da v resnici postajajo vse bolj osamljeni, odtujeni in neopažen, čeprav sedijo z vrstniki za mizo s telefoni v rokah. Roboti v medicini že opravljajo tudi najzahtevnejše operacije. Človek se jim čudi – delu svojih rok in možganov. Nihče pa ne ve, ali bo robot umirajočemu zmogel »nežno« in sočutno obrisati solze. V novejšem času pa nam grozi doslej največji 'tehnološki cunami', namreč orodja umetne inteligence (UI), katerih vseh posledic ni mogoče predvideti. Že danes je na primer v šoli lažje učitelju matematike kakor učitelju zgodovine; študent za pisanje diplomskega dela porabi manj časa kakor njegov mentor, ki poskuša ugotoviti, v kolikšnem obsegu ter od koga in od kje so 'povzeti' posamezni odlomki. Še najbolj pravično in merodajno bi bilo, če bi dijaki domače naloge v prihodnje pisali kar v šoli in brez tehničnih pripomočkov. Papež Leon XIV. opozarja, da »UI prinaša tveganje osamitve, izgube dela in novih oblik manipulacije …«, Boštjan Kožuh pa svari: »Treba je paziti, saj številna podjetja kradejo osebne podatke, ki jih lahko uporabijo proti osebam celo na sodišču.« UI je nevarna, ker nas naredi neodvisne od bližnjih, s tem pa nas osami in nas naredi lene in neobčutljive. In verniki? Doslej je veljalo, da je stvarstvo 'senca Boga', po Stanku Cajnkarju pa je stvarstvo 'plašč Boga'. To razodetje je razumnemu človeku vidno in otipljivo. Bo človek tako pameten, da bo znal pri UI razlikovati, kaj je izvirno in kaj ni? Človek je dobil nalogo »zemljo obdelovati in varovati«, UI pa mu jemlje delo in dostojanstvo. Brez dela ne ve, kdo je; ima občutek, da je na svetu odveč. Življenje izgubi smisel, 'nesmiselnost ubija'. V prihodnosti bodo to najbolj občutili ljudje višjega stanu, ki jih bo UI izpodrinila, manj pa delavci, ki opravljajo ročna dela, npr. v gostinstvu, a zato bodo deležni vsaj »majhne sreče«. Ta vendarle biva (obstaja). Kakšna sreča je doseči kolajno, dati gol na pomembni tekmi, z odliko opraviti maturo, pogledati lepo obdelano njivo, napisati knjigo, povzpeti se na Triglav itn. Ta 'mala sreča' je nevarna za veliko srečo, pravo srečo. Mala sreča lahko človeka prevzame do te mere, da pozabi na pravo (veliko) srečo. Treba je prodati vse 'male sreče', da kupiš dragocen biser. In tak biser je spoznanje, da »… po duhu pride človek do Boga, po telesu pa v trohnobo« (F. Mauriac). Bo UI izpodrinila tudi pastoralne delavce? Bo naša tekmica ali zaveznica? Nas bo osamila? Nam bo prinesla več časa ali nam ga bo vzela? Kdo ima več časa: pešec ali mladenič na električnem skiroju, ki švigne mimo njega? Tudi UI ima stranske učinke. Tehnične »iznajdbe« so brez dvoma koristne, a le, dokler jih uporabljajo pošteni in etični ljudje. Ne smemo pa dopustiti, da postanemo orodje svojega orodja. Papež Leon XIV. je mladim naročil: »Glejte kvišku, humanizirajte digitalni svet!« p. Zdravko Jakop

odmevi 49/25

odmevi 49/25

Zahvala

Obeležili 50 let župnije Jarše

9 dni v Marijini maternici

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.