odmevi 6/26

Zahvala Bliža se 11. februar, dan bolnikov. V Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici je za duhovno oskrbo bolnikov dobro urejeno. Zadnja leta je to opravljal duhovnik Boris Kretič, ki je bival v Petrovem domu. Ni mu bilo težko pohiteti v bolnišnico ob vseh urah za podelitev svetih zakramentov ali pa le svetovati glede tega. V letih korone je deloval kot ostali zdrav-stveni delavci v zaščitni obleki in z vezirjem na glavi, neposredno izpostavljen okužbi. Zanj kot starejšega človeka je bilo to zelo naporno. Ko smo želeli obisk na domu, je gospod Boris z veseljem prišel do vsakega bolnika. Zdelo se nam je samoumevno. Danes pa se zavedamo, da mu nismo bili dovolj hvaležni in nismo dojeli, kako velika milost je podelitev svetih zakramentov pred odhodom s tega sveta. Zdaj je gospod Boris tudi sam bolnik in biva v Domu upokojencev v Postojni. Bolezen ga je na hitro odtrgala od nas. Nismo se mogli posloviti in se mu zahvaliti za leta, ko je bil med nami. Želimo mu prijetnega bivanja v novem okolju. Boga prosimo, naj mu omogoči še dolgo življenje v poslanstvu duhovnika. Beti Hvala, v imenu hvaležnih župljanov iz Šempetra pri Gorici Postkomunistična sprevrženost ne pozna meja Vladajoči postkomunisti v naši državi nas še danes prepričujejo, da moramo gledati samo naprej, ne nazaj. Zato povojni poboji še zdaleč niso razrešeni, žrtve še zdaleč ne pokopane, storilci niti simbolično ne obsojeni, čeprav zločini proti človeštvu nikdar ne zastarajo. Premier Golob pa redno obiskuje Osankarico, Dražgoše in druge izbrane kraje ter tam zavajajoče razpreda o takratnih in sedanjih političnih dogodkih. Levičarska (vladna) elita nam dnevno servira socialistično upravljanje države, za katerega se je v preteklosti že izkazalo, da ne funkcionira, saj je tak sistem v vsem vzhodnem bloku pred skoraj štiridesetimi leti klavrno propadel; za svoje nenasitne žepe pa si neupravičeno dvigujejo že tako visoke prejemke. Primer Jankovič: dvig plače za 70 % na 8.400 EUR bruto verjetno s 1. 1. 2026. Po drugi svetovni vojni so njihovi predhodniki v SFRJ obljubljali novo ureditev brez davkov, nam pa so njihovi nasledniki v tej vladi dvignili dosedanje in ustvarili še nove davke. Denarja pa v državnem proračunu kljub temu zmanjkuje, zato so se znova zadolžili; sedaj že na Daljnem Vzhodu. Sprevrženo so uvajali dolgotrajno oskrbo, ki v največji možni meri še danes ne deluje, vse v smislu, kako so oni uvidevni do starostnikov; v istem obdobju pa so zahrbtno pripravljali zakon o evtanaziji, s ciljem, da bi čim več takih ljudi lahko zakonsko usmrtili. Po referendumu, ki so ga klavrno izgubili, so na vse možne načine iskali luknje v zakonih, da bi rezultat kljub porazu obrnili v svojo korist. Svoje sorodnike, prijatelje in znance so v zadnjem obdobju na veliko zaposlili v državni upravi, saj se služba, v rekordnih 22-tih ministrstvih, ki jih pod nobeno vlado ni bilo toliko, za izbrance hitro najde. Zakoni veljajo samo za rajo; pri njihovi eliti pa se stvari odvijajo drugače. Država je zmeraj bolj nepravna; kar spomnimo se, ko se je v dolenjski prestolnici pred meseci zgodil zahrbtni zločin. Kje oz. kdo je obsojeni morilec; jih je bilo res več? Če še danes ni epiloga temu dogodku, potem bo kmalu lahko še kdo drug naredil kaj takega. Ko pa je človek v Velenju obglavil kip diktatorja bivše SFRJ, je bil obravnavan hitro, grozi mu kazen do 8 let zapora. Verjetno mislijo sodni proces proti tej osebi aktivirati po volitvah, vse v smislu, da je bolje počakati, ker bi to preveč negativno vplivalo na njihov volilni rezultat in če na volitvah spet zmagajo, bo gotovo obsojen. Mediji, katere so podkupili, bodo poročali o takih stvareh pristransko ali pa sploh ne, da javnost ne bi izvedela prave resnice. Toliko navlake je v naši propadajoči državi, neodgovorni ljudje pa ne gredo množično na volišča in modrujejo: politika me ne zanima oz. saj so vsi so isti, bo že nekako, samo, da bo zdravje … Slavko Kajfež, Jesenice Naša domovina Slovenija Ko smo pred mnogimi leti vsi navdušeni pozdravljali našo neodvisnost, si nismo niti v sanjah predstavljali, koliko nezadovoljstva se bo v vseh teh letih nakopičilo nad našo državo. Kje je vzrok za to naše razočaranje, si lahko razlaga vsak po svoje. Res je, da so tudi drugod po svetu ljudje nezadovoljni in za-htevni. Terjajo pravice, priznanja. Borijo se proti krivicam vseh vrst, ki se resnično dogajajo. Zakaj vodstva vseh teh narodov ne morejo ljudi zadovoljiti, je res vprašanje. Kdo nosi krivdo za to, da je toliko vseh vrst nasprotij, ki naredijo življenje ljudem težko in neznosno? Ko se človek bori samo še za pravice, nujno potegne kratko. Če se tudi sam ne bo trudil po svojih močeh, ga nihče ne bo mogel zadovoljiti. Če ne bo priznaval avtoritete, ki presega trenutnega političnega vodjo ali predsednika države. Še posebej, če ta trenutni vodja ni sposoben biti kolikor toliko pravičen in pronicljiv, da bi ovrgel ves balast, ki se nabira okrog njega. Mati, domovina, Bog, je že zdavnaj zapisal naš, slovenski vizionar Ivan Cankar. Vedel je, kaj je zapisano v človekovo dušo, po čem človek hrepeni, po čem se steguje in kdaj je človek lahko vsaj za silo zadovoljen. Te tri danosti, ki jih človek nujno potrebuje, naj bi bili glavni temelji za človekovo delovanje. Če en temelj manjka, se človek počuti negotovega, šibkega. Človek ni tako močan, da bi zmogel čisto vse, kar se zgrinja nad njega, vzdrževati sam. Najprej mati! Mati nam predstavlja gotovost, sprejetost, ljubezen. Brez teh prvin bi težko zaživeli polno življenje. Mati bi se morala tudi sama bolj zavedati, kaj lahko otroku da. Zavedati se mora, da je odgovorna za vse svoje ravnanje. Ni tako preprosto biti dobra mati, ko ji ljudje sami jemljejo moč in pravo mesto v svetu. Hočejo jo namreč imeti za trenutno rabo. Ne zavedajo se, da če ji odrekajo pravico, ki bi jo morala imeti, siromašijo tudi sami sebe. Vsi ti uničevalni poizkusi razbiti enotnost družin bodo imeli katastrofalne posledice. Saj otrok ne bo več vedel, kam naj se zateče, če mu bo sploh uspelo priti na svet; če ga ne bodo vrli programerji uničili po kratkem postopku. Druga pomembna postavka je domovina. Kaj bi brez domovine? Je kakor topel plašč, ki nas ogreva. Vse premalo se zavedamo, kakšen privilegij imamo, da imamo svojo domovino. Kako bi bilo, ko bi bili tujci v drugi deželi? Kako bi se počutili naši otroci v tuji šoli? Res je, da se dà tudi to razumeti. Vendar je treba pokazati veliko več znanja, volje in energije, če hočeš na tujem uspeti. Tega še zdaleč ne zmorejo vsi, vsaj ne učinkovito. Tretja, najvažnejša postavka je Bog. Ta druži prvi dve in jima daje navdih. Kajti brez te prvine je človek tujec, pa naj gre kamorkoli. Samo Bog mu daje pravo zavest sprejetosti, občutek zavedanja svojega dostojanstva in domovinske pravice, kamorkoli ga pelje pot. Zato je tujec vsak človek, ki se tega ne zaveda. Pišejo se mnogi zakoni, odredbe, pravila, vendar imajo vsi pomanjkljivosti. Ker ne zajamejo celega človeka. Kdo bi namreč zmogel biti pravičen, ne da bi vedel vse o človeku? Pa smo spet na začetku. Lahko se spet vprašamo, zakaj so kaosi na svetu in kdo jih zna rešiti? Samo tisti jih za silo rešuje, ki se zaveda, da vsega ne zna in ne zmore rešiti sam. Tisti, ki je dober in prizanesljiv, saj ve, da kakor meri drugim, se bo tudi njemu odmerilo. Cilka Avsenik, Jesenice Debate z Bergantom Preteklo nedeljo sem prisluhnila novi oddaji Debate z Bergantom na Slo1. Prvi vtis je bil kar dober. Prav, da se pogovarjamo o zmedenih časih, v katere smo zajadrali. Če bi takoj po oddaji govorila s komerkoli, bi jo pohvalila. Skoraj sem pozabila nanjo, ko mi je nenadoma prišla na misel izjava Mateje Ratej, zgodovinarke, ki je znanstvena sodelavka SAZU. Dejala je, da so se Slovenci mirno selili v Srbijo in Bosno, celo v taborišča ... Mnogi so si celo sami plačali prevoz ... Mateja Ratej se posveča raz-iskovanju zgodovine mentalitet v času obeh svetovnih vojn, kar sem zasledila na spletu, zato me čudi, da je te besede izrekla s tako lahkoto. Res me zanima, če se ti raziskovalci kdaj poskušajo vživeti v ljudi in njihov čas, ali pa jim je cilj samo raziskovanje in njihovi dosežki. V oddaji je sicer poudarila, da se zgodovina ne ponavlja in, da ne želi strašiti ljudi ... Mogoče je zato tako brezčutno izrekla to trditev. Večino štajerskih intelektualcev so Nemci izselili v Srbijo v začetku poletja 1941. Čeprav so prebirali časopise, niso niti v sanjah predvidevali takega razpleta. Mojega očeta in starega očeta so zaprli v Stari pisker v Celju že maja 1941, 12. junija pa so prišli nemški vojaki k stari mami, kamor se je zatekla tudi moja mama z dveletnim otrokom, da ni bila sama v učiteljskem stanovanju. Ko so stari mami in njenim hčeram povedali, da se morajo pripraviti na selitev, je moja mama vprašala, kaj pa ona. Vas nimamo na seznamu, je bil odgovor. Odšla je domov, pa so kmalu prišli oboroženi vojaki tudi tja. Pol ure časa je imela, da spakira tri cule – za moža, zase in za malega Jožeta. Ko je stala pred omaro in zrla v nemoči v otroške oblekice, jo je nemški vojak odrinil in ji pokazal zimski plašč ... v začetku poletja. Šele v Mariboru so se srečali z zaporniki iz Starega piskra. Oče je pripovedoval, kako so med potovanjem z vlakom na neki postaji dolgo stali. In tam je neki nemški vojak odrekel poslušnost svojemu oficirju. Takoj so ga postavili pred strelski vod in vsi potniki na vlaku bi morali gledati eksekucijo. Oče je Jožeta potisnil proti tlom in zakril s svojim telesom, da ne bi gledal. Vlak je odpeljal, preden se je to zgodilo. Moj oče in mama, ki sta bila izseljena v Srbijo, o tem času ni-sta veliko govorila. Takrat so bili oropani človeškega dostojanstva. V vojni se dogajajo grde stvari. Sedaj potomci teh, ki so nam nasilno vladali skoraj petdeset let, vpijejo o nevarnosti skrajne desnice in vse oddaje, ki bodo v tem predvolilnem času na naši nacionalki, bodo potrdile te trditve: mirno so potovali v Srbijo ..., ker so želeli strukturo ... Ne kaosa. Naj levice in vseh njenih ne skrbi! Mi nismo revanšisti. Želimo le, da nas vodijo ljudje, ki jim je mar za domovino. Bogdana Počivavšek, Podčetrtek

odmevi 6/26

odmevi 6/26

Zahvala

Kdo si pa ti?

ŽALNA – Praznični koncert MoPZ Samorastnik

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.