Otroci v dimu praznih besed

V šesti številki Družine berem pričevanje dijakinje, ki se je rešila iz požara v DIC-u 30. januarja. Njeno pripoved je povzela Barbara Kastelec. Šele ob tem zapisu me je prešinilo strahotno spoznanje, kaj bi se zgodilo, če bi zagorelo v katerem izmed višjih nadstropij. Otroci se ne bi mogli rešiti! Moja hči je spala v tretjem nadstropju, dve vertikali desno od stebra, kjer je gorelo. V ponedeljek, 3. februarja, sem poslala javno pismo na medije, ki so v nedeljo objavili pretresljive izjave dijakov. Poslala sem ga tudi v kabinet ministra za izobraževanje in v kabinet predsednika vlade. Odgovorov seveda ni bilo.

Pismo pa sta objavila časnika Delo in Dnevnik, tule ga v celoti navajam:

Peti dan po tem, ko ne morem misliti na nič drugega kot na požar v Dijaškem domu Ivana Cankarja, v katerem je bil ogrožen tudi moj otrok, in se vrtim v enoličnem notranjem dialogu: »Kaj pa, če …« in »Hvala Bogu, da …«, poleg tega pa zaman čakam, da bo kak oblastnik pokazal živ obr...