odmevi 9/26

Ko ni več levega in desnega, ostane človek Ne glede na to, da sem sam zelo vpet v politično dogajanje, načeloma soglašam s sporočilom kolumne Sare Ahlin Doljak pod zgornjim naslovom. Domnevam, da podobno razmišlja tudi intervjuvanec v isti številki Družine France Cukjati, ki je opisal primere, kako je kot poslanec SDS v nekaterih projektih dobro sodeloval s poslanci LDS. Na drugi strani pa tudi papež Leon XIV. spodbuja postenje od besed, ki ranijo. Etiketiranje na račun dostojanstva človeka kot osebe so dejansko uvedli totalitarni režimi ter ideologije, ki so zlasti pustošile v 20. stoletju. Žal tudi danes človeštvo ni imuno na to, da bi na človeka gledali zgolj skozi spekter tega ali onega »predala«. Predvsem vsaka oblast je poklicana k temu, da ohranja spoštovanje človeka v svojem dostojanstvu. V tem mandatu smo videli in slišali veliko o »janšistih«. V to kategorijo so padli celo mnogi levičarji, ki so se uprli praksi sedanje vladajoče elite in tudi »ideologiji norosti« (kot bi dejal komentator Miran Videtič). Vseeno pa ne smemo spregledati, da je treba ločevati med resnico in lažjo, med pravim političnim programom ter demagogijo. Smo v napornem obdobju pred volitvami. Resnica je lahko zelo boleča, tako kot vzklik otroka, da je cesar nag. Gašper Blažič, Celje Le malo je potrebno 2. V članku »Le malo je potrebno« sem zasledil skrb glede vsakoletnega upadanja naročnikov tednika Družina. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da bi naročnino odpovedal, saj se v verskem tisku po mojem mnenju pojavlja vse preveč politike. In to ne kakršnekoli politike, pač pa člankov in objav, ki ponižujejo, blatijo in obsojajo vse, ki nismo desno politično usmerjeni. V člankih se pojavljajo osebe z imeni in priimki ter vsemogočimi vzdevki. Ko sem pred časom hotel napisati nekaj kritike na račun nekaterih desnih politikov oziroma desne politike, me je uredništvo prijazno opozorilo, da v našem tedniku ne kritiziramo z imeni in priimki. A tako? Leve pa lahko? In tudi: še vedno v verskem tisku opažam preveč enačenja partizanov in komunistov. Ko pa po toliko letih najbrž vsi vemo, da med partizani niso bili samo komunisti, pač pa tudi veliko število vernih kristjanov. Kot potomec partizanov sem Boga spoznal in sprejel v svojih zrelih letih, zato bi si v verskem tisku želel še več verskih vsebin in veliko manj političnih. Pa še te (politične) bi raje usmeril v iskanje skupnih interesov, ne pa v iskanje razkola. Res, le malo volje je potrebno, da verski tisk naredimo še bolj verski in mu s tem dvignemo branost in naklado. Združimo se v molitvi za povezovanje in složnost in Bog pomagaj Sloveniji. Sašo Tomšič, Borovnica Mir vam dajem Kdor pa nima tega Božjega miru, ga ne more dati in nenehno išče nekaj, da bi ljudi vznemirjal. Kdo se je spomnil za predčasno končanje življenja? In ko smo to na referendumu zavrnili, jim ni bilo prav. Da bodo drugič poskusili. Človek bi mislil, da so sami med tem časom že odšli k Večnemu po »plačilo«. Vsi na volitve in zavrnimo jih, da se bomo veselili vekomaj z Njim! Marica Marolt, Bloke Ob koncu prostozidarskega mandata Toliko sprevrženega, uničujočega, koruptivnega, zlaganega in pokradenega se je nabralo v naši državi v mandatu predsednika vlade, da se normalnemu človeku, ki mu je kaj mar do lastne domovine, zvrti v glavi. Sedanji oblastniki so po prevzemu oblasti leta 2022 začeli načrtno spodkopavati temelje republike Slovenije, saj so hitro ukinili Muzej slovenske osamosvojitve in dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Uničiti hočejo tudi slovenski narod, saj so ukinili demografski sklad in odstranili tudi vso ograjo na naši južni meji, da so migranti množično in neovirano prihajali v našo državo. Z našim davkoplačevalskim denarjem skoraj štiri leta delajo kot svinja z mehom. Bog ve, koliko proračunskih sredstev so namenili tudi za kupovanje socialnega miru z oboroženimi Romi, ki radi vzamejo pravico v svoje roke in tudi koga ubijejo, če se vse ne odvija po njihovih normativih. Denar so porabljali tudi za odvečna nakazila v tujino, v Slovenijo pa načrtno pripeljali veliko tujcev predvsem z juga. To so njihovi bodoči volivci, zato jim bodo hitro dodelili neprofitna stanovanja in državljanstva, naša (visoko) izobražena mladina pa razočarana odhaja za boljšimi pogoji v tujino, ker doma ne vidi prihodnosti. Tudi na številne odvečne nevladne organizacije niso pozabili; njihovi predstavniki lagodno živijo od tega denarja. Ni malo prejemnikov socialne podpore, ki bi lahko delali, pa nočejo, ker se jim ne splača, saj je ta levičarska vlada izenačila višino socialne podpore z minimalno plačo. Torej podpirajo tudi lenuhe v naši državi, delovne prebivalce Slovenije pa so v svojem mandatu »za nagrado« zadolžili za več milijard evrov, čeprav ravno oni s trdim delom, plačevanjem davkov in splošno lojalnostjo držijo našo propadajočo državo vsaj zaenkrat še nad vodo. Gospodarstvo, vir standarda, so obdavčili do skrajne meje in je komaj še konkurenčno. Že lani so poskrbeli za izdatno finančno pomoč glavnima TV hišama pri nas in si s tem zagotovili skoraj monopolno predvolilno televizijsko podporo v času do volitev. Sedaj izvajalec del pospešeno hiti z zaključkom gradnje druge cevi karavanškega predora na Hrušici, ki zaradi naglice na naši strani mogoče ne bo tako kvalitetno izpeljana. Zadnji zavajajoči adut predsednika vlade Goloba bo očitno odprtje druge cevi karavanškega predora na Hrušici, saj ima cilj pred volitvami tam prerezati trak in hoče s tem ugajati še zadnjim zbeganim volivcem. Ne nasedite mu, pojdite na volišča, ki so jih na podeželju načrtno številčno zmanjšali, in ne bodite naivni, ko bodo hoteli z zlagano in hinavsko retoriko v nedeljo, 22. marca, (ponovno) osvojiti vaš glas. Sedaj gre resnično za obstoj demokratične republike Slovenije. Slavko Kajfež, Jesenice Ko »enake možnosti« trčijo ob razsulo doma V nedeljo sem po maši, čeprav z rahlim notranjim zadržkom, vzela list za podpis peticije. Že med oznanili se mi je zdelo vse skupaj bolj neprimerno kot primerno, a sem si rekla: prav, bom doma v miru prebrala. Sedaj prosim, pomagajte! Še preden sem list odložila na mizo, je zazvonil telefon. »Podpiši! Nujno. Samo še nekaj podpisov manjka.« Sporočilo je pozivalo k podpori evropski pobudi za »varen in dostopen splav«, naslovljeni na Evropsko komisijo. Rok naj bi bil tik pred vrati. Treba je pohiteti. Toda kaj se pravzaprav tako mudi? V Sloveniji je splav zakonit in dostopen. Hkrati pa številne ženske nimajo osebnega ginekologa. Zdravstvo je preobremenjeno. Kadra primanjkuje. Čakalne dobe so dolge. In v takem stanju naj širimo dodatne obveznosti? Naj delamo red drugje, ko ga doma nimamo? Odgovor je bil: »Samo zaradi enakih možnosti.« Lep izraz. A enake možnosti za koga? In na čigav račun? Še več nedostopnosti do ginekologa za naše državljanke! Lani v Sloveniji ni bilo niti 17.000 rojstev. Več kot polovico manj kot v času, ko sem bila sama del te statistike. To niso zgolj številke. To je podatek o smeri, v katero gremo kot narod. Moja mami je pripovedovala o času, ko je imel otrok pozimi le ene čevlje, ki so si jih bratje in sestre podajali. Pa vendar nikoli nisem slišala, da bi govorili o tem, da bi bilo življenje zato manj vredno. Revščina ni bila razlog, da bi otroka zavrnili. Danes pa naj bi tisti, ki verjamemo, da se življenje začne s spočetjem, molčali? Naj bi spoštljivo umaknili pogled, ko se nerojeno bitje obravnava kot vprašanje organizacije sistema in »dostopnosti«? To ni vprašanje strankarske politike. To je vprašanje temeljnega etičnega reda. Ko se zamaje spoštovanje do začetka življenja, se zamaje vse. In tu je odgovor jasen. Cerkev se ne izpostavlja morda. Izpostavlja se točno zato. Prav je in mora se! Ker gre za njena osnovna etična načela. Ker je dolžna braniti dostojanstvo človeka od spočetja do naravne smrti. Če tega ne bodo zmogli njeni člani, kdo bo? Če se bodo verniki umaknili pod pretvezo, da »se s politiko ni dobro zapletati«, bo temelj ostal brez nosilcev. Ravno dan pred tem smo bili skupaj pri maši zadušnici, vsa svakinjina družina. Molili smo za večnost, za smisel življenja, za dušo. Ne moremo hkrati moliti za večnost in zanikati začetka življenja. Zato ne gre za »morda«. Gre za odgovornost. Marija Čuden Kolobocija Ne vem, od kod ta beseda in tudi ne vem, ali je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slišala sem jo namreč doma, kot otrok, če se je govorilo o kakšni zadevi brez »repa in glave« ... O nekakšni stalnici, ki nima možnosti, da bi se pravilno razrešila. To je skupek nerešenih zadev, ki se trpajo ena na drugo, in da bi se ne rešila, podpirajo druga drugo. No zdaj, v mojih zrelih letih, pa se dogajajo spet primeri, pa ne samo premeri, temveč stanje, ki je praviloma nerazrešljivo, ker nima v sebi pametne osnove. Porušiti se hoče stanje človeka na nivo hlapca ali dekle in se ne spoštuje njegovega bistva. Bistveno je namreč za človeka, da je svoboden, in to od rojstva do smrti. Človek je Božje delo in prenapeteži, ki tega ne razumejo, nimajo tu kaj iskati. Da pa so v sedanjem zmedenemu času ljudje postali brez osnovnega spoznanja, kaj je človek, je očitno in tragično. Ali se nič ne zavedajo, da jim nihče ni dal pravice za take rušilne podvige, da ljudi sortirajo, kdo je še upravičen, da živi, in koga bi brez škode poslali kdo ve kam? Saj delajo z ljudmi kot svinja z mehom. Ne zavedajo se, da bodo kmalu tudi oni prišli na vrsto in bodo tudi oni deležni hladnega tuša. Pa ne samo stari, tudi mladi morajo v njihovo šolo. Nudijo jim vso svobodo, kar jo premorejo. Ne morejo namreč mladi delati po starih vzorcih, ki izhajajo iz starega veka. Treba je namreč, da z našimi strokovnimi dosežki ustvarimo tudi nekaj novega, človeka po naši meri, razvajenca in egoista. Ženskam bodo pomagali, da lahko splavijo, če ne želijo otroka; saj mora tudi ženska imeti počitnice. Tudi če se mož ali partner ne zmeni zanjo, ji bomo mi pomagali, tudi če zdravniki stavkajo in pravijo, da niso zato študirali, da življenja uničujejo, temveč da jih ohranjajo. Pa naj gre za dojenčke ali starčke. Umetni vrhovi, ki so narejeni iz samega egoizma, se podirajo. Kajti življenje je treba jemati resno in odgovorno – svoje pa tudi življenje drugih. Predvsem življenje svojih otrok, ki visijo na tanki nitki, ki so povsem odvisni od samovolje matere. Tu naj bi se pokazala enakopravnost, s katero se toliko ukvarjamo. Takrat bi lahko žena pokazala svojo odločitev za otroka, ki bi bila njena in edino prava, da ga sprejme z vso hvaležnostjo. Ne serijsko. Živimo v času, ko ne vlada več skrb za zdrave družine. Vse se dogaja, kot da ni več posameznika, temveč so posamezniki vključeni v maso, ki se vali zdaj tu zdaj tam: vsi na morje, vsi v gore, vsi na olimpijske igre ali v kino ali na koncerte slavnih umetnikov, pa čeprav na konec sveta. Uživajmo življenje, delo počaka. Kakšna poniglavost! Rezultati takšnega mišljenja se že kažejo, saj smo vse vrednote, za katere je vredno živeti, pomešali in ne vemo več, kje se nas glava drži. Ne razlikujemo več zrna od plev. Cilka Avsenik, Jesenice Stranke o pravici do groba Predsednica SLS dr. Tina Bregant se je s pismom Za pravico do pietetnega pokopa v skladu z lastnimi željami (Družina, 7. 12. 2025) javno opredelila za nediskriminacijo pri pokopavanju in spoštovanje pravice do pietete. Da bi izvedel še, kaj o tem menijo drugi, sem 33 strank po e–pošti vprašal: (1) ali bi morala pokopališča zagotavljati enake možnosti za pokop telesa in pepela; (2) ali bi podprli dopolnitev področnega zakona, ki bi to jasno določala; (3) ali je dopustno v pravnem aktu določiti brezpogojno obvezno upepelitev določene skupine ljudi; (4) ali bi podprli dopolnitev zakona, ki bi to prepovedala? Marsikateri vprašalnik ni dosegel naslovnika, je pa odgovorilo 21 strank, med njimi vse, ki so zdaj v parlamentu. Prav je, da so z rezultati raziskave vsaj v skopem povzetku seznanjeni spoštovani bralci Družine. Devet strank je na navedena vprašanja jasno in kratko odgovorila z 1 – da, 2 – da, 3 – ne, 4 – da. To so: SLS, NSi, SDS, Prerod – Stranka V. Prebiliča, Demokrati A. Logarja, GOD, Nova socialdemokracija, Stranka slovenskega naroda – izvir, SMS – zeleni. Načelno iste odgovore, vendar z dodatki ali pogoji, ima še 5 strank: Fokus (razumejo tudi težave občin, prednost dajejo ozaveščanju), Volt Slovenija (treba je predvideti izjeme), Svoboda (pogojno, ob zavedanju omejitev; niso razmišljali, a bi se pogovarjali; spoštovati je treba človekovo dostojanstvo in upoštevati širši javni interes), Levica in Vesna (1 – če je možnost; ne bi nasprotovali, o podpori bi se odločili na koncu). Slovenska nacionalna stranka odgovarja z: 1 – da, 2 – da, 3 – da, 4 –. Stranka Nič Od Tega – NOT (1 – da, v okviru zakona; 2 – da, pogojno, glede na možnosti, 3 – da, 4 –). Resnica (1 – da, če ni zelo tehtnih razlogov proti; 2 – da, 3 – Odlok mora biti v skladu z zakonom in ustavo; 4 – ne). Mi, socialisti (1 –, 2 – ni zadržkov, a to ni prioriteta, 3 – ne, če je diskriminacija, 4 – ne, če je prepoved nediskriminatorna). Pri treh strankah iz splošnega odgovora nisem uspel razbrati odgovorov na posamezna vprašanja: SD, Stranka generacij in Zeleni Slovenije. Nekatere stranke so poslale poglobljene utemeljitve in opozorile še na druge neustreznosti zakonodaje (NSi – povečati možnosti, da pokojnik leži doma – 39. čl. ZPPDej), druge so zapisale, da se doslej tej temi niso posvečale. Velika večina podpira pravico do spoštovanja poslednje volje glede pokopa. Obstaja torej utemeljeno upanje, da se zakonodaja tako dopolni, da pravica do pietete ne bo več ogrožena. Bo pa zakon, da doseže dovolj široko podporo, verjetno moral dopuščati nekaj vsebinsko in časovno omejenih izjem. Zahvaljujem se strankam, da so si zdaj pred volitvami vzele čas za poglobljen razmislek in odgovorile na vprašanja o tej, sicer medijsko podhranjeni temi. Drago Čepar, Ljubljana Kaj bi lahko storili za skupno dobro Slovenije in sveta? Naša Agata, mentorica telovadbe 1000 gibov, nam je dala izziv v razmišljanju: »Kaj bi vi že danes lahko storili za skupno dobro Slovenije in sveta?« Na prvo žogo bi človek rekel, kaj naj jaz, kaj bom jaz, kaj naj pa jaz naredim … A če razmišljam več ur, nekaj dni, se mi pa porajajo različne misli, besede in izkušnje. Začela bom takole. Najprej bi v vseh izobraževalnih ustanovah usmerjala pogovore o osnovnih moralnih vrednotah. V vrtcih preko igre, branja pravljic … v šolah bi vključevala še pogovore o življenju v družini, družbi, službi. Na primer, kako je vsak član v družini pomemben. Temu sledi spoštovanje posameznika, iskreni, strpni pogovori, pomoč pri vsakodnevnih opravilih. In najtežje, kako biti hvaležen za vse. Nič ni samo po sebi umevno. Že zjutraj, ko vstanemo, si lahko voščimo dobro jutri. Ali ni to lepo? In da imamo še nasmešek na obrazu. Ali ne deluje to čudovito, čudežno? Pa saj se ve in razume, da to res ne more biti vsako jutro. Če pa je in se zgodi, se dan začne topleje, slajše, lepše, prijetnejše … Na žalost smo družba industrije. Družba, ki je izgubila občutek za hvaležnost. Prisotna je brezbrižnost do staršev, starih staršev, starejših; do hrane, okolja … Blaženi Anton Martin Slomšek je že v svojih Drobtinicah pisal, kako do kulturnega dialoga ter spoštovanja vrednega življenja. Zapisal je tudi, da štejejo dejanja in ne le besedičenja. Živeti odtujeni od Boga, ki je ena sama ljubezen, ne pomeni nič dobrega. Tako Slomšek. Ponazorila bom čisto enostavno, preprosto, po svoje. Kaj pomeni pohlep – denar sveta vladar … po neki zdravi moji kmečki pameti. Izhajam iz preproste, poštene kmečke družine s šestimi člani iz Prekmurja – Goričkega. Imeli smo gozd, njive, travnike. Živali: krave, prašiče, kokoši. Kar smo pridelali, od tega smo živeli. Dovolj smo imeli, lačni nismo bili. In kar naenkrat bi si zaželeli sosedovo njivo, misleč, da bomo več pridelali, zredili še eno žival in jo prodali. Pa zakaj? Imamo dovolj za življenje. Pač zato, ker si želimo še več in več in tega ni nikoli dovolj ali nikoli konec. Pohlep! Ne rabimo! In še eno moje razmišljanje, opazovanje … Otroci imajo vsak svojo igračo. Nekaj časa vse lepo, mirno poteka, se igrajo. Kar naenkrat en otrok drugemu vzame igračo. Nič ne reče, nič ne vpraša, ne prosi, kar vzame. In tu se začne mali nesporazum, mala drama, mala vojna – če želite. Od tu naprej pa moraš biti dober diplomat, da učiš in naučiš generacijo prihodnosti. Podajati znanje odgovornosti, dobre komunikacije, sodelovanja, potrpežljivosti, strpnosti …Prva je tu družina, kjer otroci odraščajo. Naslednje so različne ustanove. In naš preljubi svet deluje po pohlepu, vojnah. Ena država si zaželi morja, druga nafte itd. Vendar to ne gre. In se začne z napačno diplomacijo. Je neuspešno. Pa začnejo s silo. Res nezaslišano. Zato prosim, gradimo mostove, ne jih rušiti, ne uničevati tega, kar imamo. Živimo in pustimo živeti! Resnica naroda. Mogel si, kar si hotel ali nisi mogel, dokler si hotel. Nič ne traja večno. Ne moč, ne laž, ne nepravica, neresnica. Lahko preslišiš resnico, a resnica bo prišla, ne bo tiho. Vsak človek ima možnost izbire, a nima možnosti posledice. Življenje ima potrpljenje, a ne pozabi. Nada Marija Jurko, Velenje Molitve in svete maše za spravo in mir Devica Marija, Kraljica miru, se je očetu Francu Špeliču na Kureščku prikazovala v času od 10. 2. 1990 do 8. 12. 1999. V sporočilih mu je večkrat govorila in naročala, kako nujna in potrebna za nas Slovence so prizadevanja za mir in spravo v nas samih, naših družinah in še posebej v našem narodu. V knjigi Glas Kraljice miru s Kureščka, ki je izšla v več ponatisih, so navedena vsa njena sporočila in naročila za dosego sprave in miru. Spravna dejanja naj bi se posebej razplamtela na Kureščku in v vseh drugih njej posvečenih svetiščih v Sloveniji. V sporočilu 3. 3. 1990 naroča, naj se na mesec sprave, ki je v mesecu maju, skrbno pripravimo s postom in molitvijo. V ta namen naj bi darovali tudi svete maše. Veliko sporočil in naročil za post in molitve, da bi dosegli spravo in mir, pa je Devica Marija vidcu Špeliču posredovala v času, ko se je Slovenija osamosvojila. Po Marijinem posredovanju smo bili obvarovani hujše vojne. Tega se takrat nismo dovolj zavedali in Devici Mariji in nebesom nismo bili dovolj hvaležni za njeno pomoč in posredovanje v Sloveniji. Zato smo bili 8. 7. 1995 že drugič opozorjeni od Device Marije. Takrat je očetu Špeliču povedala naslednje: svet ni spoznal, kako je Božja milost rešila Slovenijo pred strahotami vojne zaradi maloštevilnih mojih otrok, ki so zvesto ubogali, kar sem jim naročila. Ker ljudje niso spoznali tega znamenja Božje milosti, se je sovraštvo razplamtelo še na nekatera ugasla in na nova sovražna žarišča. Uvidite in spoznajte vsaj zdaj, kaj vam je rešitev. Verni Slovenci in vsi ljudje dobre volje spoznajmo vsaj zdaj, kako nujna in potrebna je Božja pomoč Sloveniji tudi v teh, za Slovenijo tako neprijaznih in nepredvidljivih časih. Mesec maj se približuje. Kurešček in vsa druga Marijina svetišča po Sloveniji naj bodo mesta molitve in darovanja svetih maš za spravo in mir v Sloveniji. Potrudimo se vsi in nadoknadimo, kar smo zamudili. Verjamem, da nas bosta Devica Marija in njen Sin Jezus nagradila z mnogoterimi milostmi. Andrej Tušek

odmevi 9/26

odmevi 9/26

Ko ni več levega in desnega, ostane človek

LJUBLJANA VIČ – Luč in upanje v glasbi

Srečanje s sv. Frančiškom prek njegovih relikvij

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.