Za prihajajočo tiskano številko Družine smo sedem umetnikov z različnih področij ustvarjanja vprašali, kako preživljajo čas v karanteni, ko ne stojijo na odru pred gledalci, ko so odpovedana snemanja filmov, ko ni vaj in koncertov ... Med drugim odgovarja tudi Ambrož Čopi, profesor na Konservatoriju za glasbo, zborovodja Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem, skladatelj in prejemnik številnih priznanj za avtorsko ustvarjanje. Z družino živi in ustvarja v Kopru, oglasil pa se nam je iz rodnega Bovca.

Ambrož Čopi, glasbenik (foto Tatjana Splichal)

Dva meseca sta mi hitro minila. Dan, kljub temu, da je na prvi pogled obetal veliko časa, je minil prehitro. Redno vstajam med šesto in sedmo zjutraj in pozno hodim spat. A je razporeditev časa taka, da ne omogoča pretiranega brezdelja. 
Pouk na daljavo zahteva, če se hočeš dijakom posvetiti in jim, z razumevanjem situacije, predajati znanje in pozitivne spodbude, več časa in priprav. Hitro se je bilo treba prilagoditi na situacijo in lahko rečem, da je v določenih segmentih ta način produktivnejši, seveda pa marsikje, zaradi nujnosti osebnega kontakta, težavnejši in nemogoč. 
Če smo se v šolstvu nekako znašli, pa je trenutna situacija za zbore nemogoča. Glede na to, da je moje delovanje usmerjeno predvsem na to področje, čutim velik manjko in potrebo po vzpostavitvi prejšnjega stanja čimprej. Cilji, ki smo si jih z zbori postavili v želji po kvalitetnih predstavitvah nove literature, so se tik pred zdajci razblinili. Odpovedali smo turneje na Švedsko, Škotsko in v Romunijo. Vrsto koncertov po Sloveniji in tekmovalnih aktivnostih. Potreba po raziskovanju novega, povezovanju in poustvarjanju je seveda gonilna sila mojega delovanja in nas vse postavlja pred izzive in vprašanja, kako bomo delovali naprej. Ne postajamo pesimisti, temveč naša razmišljanja usmerjamo v prihodnost, v nove projekte in zremo v prihajajoče dni z optimizmom ter upanjem. Osebno mi zbor, ne glede na trdo delo, ki ga vsak dirigent opravlja in razume kot del poti, ki jo skupaj hodimo, daje vedno zagon in energijo za delovanje in poustvarjanje. Skupina, kateri pripadaš, je kot družina, ki v skupnem zaupanju in predanosti stremi k skupnemu cilju. Ne gre za nekaj materialnega, temveč je cilj, ki nas izpolnjuje in dviguje nad ta svet. To pogrešam, zelo.
Čas, ki mi ostaja zaradi manjka vaj, pa usmerjam v urejanje arhiva slik in posnetekov, študij partitur in oblikovanje novih projektov, ki vključujejo sodelovanje s slovenskimi skladatelji in nastajanje nove zborovske literature. 
Kot skladatelj imam še vrsto nefokončanih projektov. Upam, da bo do realizacije prišela kmalu nova zgoščenka s sakralnimi deli za enake glasove. Nekaj del pa še tudi čaka, da jih dokončam in predam izvajalcem.
Kljub temu, da mi sodelovanja in povezovanja z ljudmi veliko pomenijo, saj z njimi lahko udejanjam svoja hotenja in poslanstvo, mi karantena ponuja v izoblju čas, ki ga vsaj delno lahko posvečam najbljižnjim in sebi. Resda je bil, kot opažam, adrenalin tisti, ki me je gnal dalje pri izpolnjevanju sanj in ciljev. Zato je umiritev, lažen občutek presežka energije in hiperaktivnost, postavila na realna tla. Čeravno mi v izhodišču to zavedanje ni všeč, mi po drugim daje priložnost razmisliti, kako v zrelih letih v bodoče razporediti čas in svoje aktivnosti. 
Biti doma z družino čutim kot blagoslov. V pozornostih, ki jim jih lahko na različne načine izkazujem, čutim srečo in zadovoljstvo. Včasih skoraj nepomembne in neopažene stvari postanejo vredne in zavedno občutene in sprejete. Kontakti in komunikacija se nekoliko skrči in osredotoči na ljudi, ki ti res v življenju nekaj pomenijo. Pogovori postanejo daljši in vsebina drugačna, polnejša. Čas začnemo izkoriščati za vrednotenje sebe in okolice. Vsekakor nas ta spoznanja obogatijo za naše delovanje v prihodnosti.

Kaj je koronačas prinesel in kaj odnesel igralki Nini Ivanič, prvaku ljubljanske opere in vodji Slovenskega okteta Jožetu Vidicu, zborovodkinji Heleni Fojkar Zupančič, igralcu Pavletu Ravnohribu, ravnatelju SNG Opera Maribor in dirigentu Simonu Krečiču in likovni kritičarki Anamariji Stibilj Šajn pa v prihajajoči novi številki Družine (številka 19, z datumom10. maj)