André Louf, belgijski trapist, ki je po izkušnji vodenja samostana Mont-des-Cats v Franciji postal puščavnik ob opatiji Sainte-Lioba (pri nas ga poznamo po eni njegovih knjig Milost zmore več), je eden tistih sodobnih mislecev, ki se je zavedal kulture raztresanja, v kateri živimo »na površju samih sebe«, in iskal poti za stopanje v lastno notranjost, odprtine, ki jih je mogoče navrtati v globino.

Krščansko življenje je označil s popotovanjem. Ob krstu smo, kot pravi, kakor drobno seme, ki mora rasti, prejeli vase Božje življenje, navzočnost vseh treh oseb Svete Trojice. To življenje pa je kakor vsako drugo življenje: lahko raste, se razvija, lahko pa ga tudi povsem zanemarimo in usahne. Dobra novica je, da je v nas skriti tempelj, najbolj oseben prostor, kjer se molitev nikoli ne ustavi, kjer, kot je prepričan Louf, od krsta naprej vsak trenutek molimo (lahko bi rekli: Duh moli v nas), a duhovnik – ali vsak vernik – mora stopati v stik s to nenehno molitvijo, tako da ta lahko prodre v...