V Vatikanu med 5. in 19. oktobrom spremljamo zasedanje izredne vesoljne škofovske sinode o zakonski zvezi in družini, na katerem kardinali, škofje in laiki z vsega sveta razpravljajo o tem, kako bi ravnanje katoliške Cerkve uskladili z nenehno spreminjajočo se stvarnostjo družinskega življenja. 48 katoliških razumnikov z vsega sveta je ob tej priložnosti napisalo odprto pismo papežu Frančišku, v katerem se svetemu očetu zahvaljujejo za sklic sinode o tako pomembni in življenjski tematiki, obenem pa v zapisu predstavljajo podobo zakonske zveze, za kakršno si želijo tudi podpore s strani katoliške Cerkve.

Foto: Tatjana Splichal

V pismu nagovarjajo vse udeležence sinode in v uvodu izražajo svoje zadovoljstvo, da je papež pritegnil pozornost svetovne javnosti in toliko zanimanja za krščansko vero, pa tudi ganjenost nad papeževimi izrazi ljubezni in usmiljenja, ki odsevajo Kristusovo ljubezen in usmiljenje do vseh ljudi, še posebej najšibkejših in zapuščenih.

Kot pišejo, so kakor Cerkev tudi sami prepričani, da je družina največji institucionalni dokaz Kristusove ljubezni. Za tiste, ki želijo ljubiti, kakor bi si želel Kristus, sta zakon in družina nepogrešljiva, tako kot orodji odrešenja kot tudi opora človeški družbi.

Papež je vse to nedavno jasno poudaril. Papež Benedikt XVI. je denimo zapisal, da je »zakonska zveza orodje odrešenja, ne le za poročene, ampak za celotno družbo«. V Veselju evangelija pa papež Frančišek piše, da »nepogrešljiv prispevek zakona družbi presega občutja in trenutne potrebe para«.

Ta sinoda je priložnost, pišejo podpisniki, da se izreče brezčasna resnica o zakonski zvezi. Zakaj so takšne resnice pomembne, se sprašujejo, in na kakšen način predstavljajo resnično ljubezen, brez »izključevanja« in brez »predsodkov«, brez katerih koli drugih očitkov, ki jih je zakon danes deležen? Možje in žene morajo nujno slišati resnico o tem, zakaj bi se sploh morali poročiti. In ko so enkrat poročeni, zakaj si Kristus in Cerkev želita, da si med seboj ostanejo zvesti do konca svojega zemeljskega življenja. Vedeti morajo, da ko bodo v zakonu naleteli na težave (kar je za večino parov neizogibno), bo Cerkev njihova opora, ne le za posameznega zakonca, ampak za njun zakon kot tak.

Razumniki z vsega sveta v odprtem pismu izražajo hvaležnost svetemu očetu, da tako goreče piše o pomenu nove evangelizacije znotraj Cerkve: »Evangelizacijska skupnost je z besedo in dejanji vpletena v vsakodnevna življenja ljudi; premosti lahko razdalje, če je potrebno, se je pripravljena ponižati, sprejema človeško življenje, v drugih se dotika trpečega Kristusovega telesa.« Podpisniki predlagajo, da bi te papeževe besede v kontekstu zakona in družine pomenile klic k osebni odgovornosti, ne le za naše zakonce in otroke, ampak za zakone vseh tistih, ki nam jih Bog postavlja ob stran: sorodnikov in prijateljev, župljanov in sošolcev.

Tveganje je veliko, saj najnovejši podatki kažejo, kako se je v zadnjih štirih desetletjih v obeh Amerikah, v Evropi in Oceaniji občutno zvišalo število neporočenih parov, ki živijo v skupnosti, število ločitev in rojstev nezakonskih otrok, kar pomeni, da je zakonska zveza v teh delih sveta izgubila svoj pomen. V Združenih državah Amerike je število sklenjenih zakonskih zvez najnižje v zgodovini, neporočeno skupno življenje pa hitro postaja sprejemljiva različica za zakonsko zvezo. Več kot polovica otrok, rojenih materam, mlajših od trideset let, je zdaj že nezakonskih. Med drugimi negativnimi dejavniki so ti trendi povezani tudi s slabšim družbenim in gospodarskim položajem, kar še posebej velja za ženske in otroke.

Med obstoječimi zakoni, pišejo razumniki, so številni izredno krhki in pod hudimi pritiski. Med 40 in 50 % vseh prvih zakonov se v Združenih državah Amerike s precejšnjo verjetnostjo konča z ločitvijo. Ta stopnja še narašča z vsako vnovično poroko, raziskave pa kažejo, da vzrok za to ne leži v slabi kakovosti zakona, temveč v nezadostni predanosti partnerju. Posledice ločitve in skupnega neporočenega življenja so tako za otroke kot tudi za odrasle številne in raznolike – od revščine do slabših uspehov na področju izobraževanja in slabšega duševnega zdravja; od nepripravljenosti predajanja partnerju v odraslih letih do zgodnejše smrti. In medtem ko je vsak narod zgodba zase, raziskave kažejo, da so posledice takšnega ravnanja več ali manj enake po vsem svetu: na Kitajskem, Finskem, Švedskem, v Urugvaju, Mehiki, Grčiji, Afriki in pri vzhodnoazijskih narodih v Tihem oceanu.

Družbe po vsem svetu za pornografijo plačujejo visoko ceno, še pišejo podpisniki odprtega pisma. Raziskave o vplivu pornografije na medsebojne odnose kažejo, da je pornografija eden pomembnejših dejavnikov pri razpadu zakonske zveze, žal pa zaenkrat ne obstaja dolgoročna raziskava o vplivu pornografije na zakon. Kljub številnim izzivom so razumniki z vsega sveta pripravljeni na »spopad«: po njihovih besedah so izzivi zato, da jih premagujemo, pri tem pa moramo biti stvarni, ne izgubiti veselja, poguma in upov polne predanosti.

Podpisniki predlagajo »drzen« način za evangelizacijo poročenih parov (pa tudi njihovih otrok, kar bo dolgoročno vplivalo tudi na njihove zakone): ustanovitev manjših občestev zakonskih parov, ki drug drugega brezpogojno podpirajo v poklicanosti v zakonsko življenje. Ta občestva bi nudila podporno mrežo, ki bi temeljila na verskih in družinskih vezeh, na zavezanosti zakonski zvezi do konca življenja in odgovornosti do sozakonca.

Ob tem navajajo tudi praktične primere, kako bi takšna občestva ustanovili in ohranjali. Med drugim predlagajo, naj Papeški svet za družino izpelje raziskavo o vlogi pornografije na področju zakonske krize, pomemben dejavnik po njihovem mnenju je tudi vzgoja semeniščnikov. Duhovniki bi morali spoznati koristne plati in dejavnike ogroženosti zakonske zveze ter posledice ločitve in neporočenosti na otroke in družbo. Tudi župljani naj bi se zavedli velikega vpliva, ki ga lahko imajo na zakone prijateljev in sorodnikov, saj podatki kažejo, da navzočnost ločenih zakoncev zviša možnost ločitve v neposredni okolici, pozitiven zgled zakonskega življenja pa lahko spodbudi prizadevanja za ohranitev zveze.

Pisci odprtega pisma tudi predlagajo, naj se v župnijah podpira in spodbuja spravo med sprtimi in morda že civilno ločenimi zakonci, škofje pa bi lahko med nedeljskimi bogoslužji spodbudili molitev za močne, zveste zakone. Koristna bi bila tudi podpora zakonodaji o zakonski zvezi, pri čemer velja spodbujati ohranitev pravičnih predpisov in vztrajati pri spremembi določil, ki institucijo zakonske zveze slabijo. Na ločitvenih sodiščih pa naj bi pristojni spodbujali upoštevanje verske svobode.

Dosega katerega koli izmed teh ciljev na mednarodni ravni bi po mnenju podpisnikov pomenila velik korak naprej za zakonsko zvezo in družino, če bi uspeli uresničiti vse, pa bi to lahko obrnilo smer krize zakonskih zvez po vsem svetu. Razumniki svetemu očetu izrekajo zaupanje, da bo pripomogel k uspehu in razcvetu zakonske zveze, s tem da bo poudaril izreden pomen zakonskega podarjanja – na kateri koli družbeni ravni, na vseh koncih sveta.

Ob koncu pisma se podpisniki še enkrat prisrčno zahvaljujejo vsem udeležencem sinode za njihovo pripravljenost sodelovanja in jim zagotavljajo svoje molitve za uspeh sinodalnega zasedanja.

Med podpisniki so med drugim tudi Jason in Crystalina Evert, avtorja knjige Kako najti pravo ljubezen, ki je letos v prevodu izšla pri založbi Družina, in Mary Ann Glendon, ugledna profesorica prava s Harvardske univerze.