Dr. Božidar Fink, ugledni slovenski pravnik iz Argentine in publicist, ki se v svojih prispevkih zavzema za resnicoljuben pogled na slovensko polpreteklo zgodovino, je na predsednika republike dr. Danila Türka kot odmev na dogodke, ki so sledili odprtju rova sv. Barbare v Hudi Jami, naslovil odprto pismo. V njem med drugim na predsednika republike naslavlja pričakovanje, da bo jasno in nepristransko ocenjeval preteklost, gojil enako sočutje do vseh, ki so doživljali in še doživljajo krivice ter se zavzemal za popravljanje vsakršne škode, tudi tiste, ki zadeva čast in dobro ime ljudi, desetletja po krivici označevane za narodne izdajalce ipd.

Pismo na objavljamo v celoti.


Gospod predsednik!
Naslavljam to pismo na Vas kot nosilca najvišjega častnega naslova v državi. Položajno čast Vam priznavajo vsi državljani, saj Vam je bila legitimno podeljena.

Objektivni častni položaj pa mora spremljati stopnja osebne častivrednosti, ki tudi zadeva javni interes. Ugled države se meri tudi po osebni podobi njenega najvišjega predstavnika.

V tem pogledu me zadnje tedne vznemirjajo pojavi, ki bi lahko ogrožali Vaš javni ugled. Mislim predvsem na odzive po odkritju enega od tolikih grobišč.

Ne vznemirja me toliko Vaša beseda v Trbovljah. Štejem jo za besedni spodrsljaj, ki Vas je spravil v zadrego, iz katere bi se častno izvili s preklicem in obžalovanjem. Široka javnost, ki je besedo drugorazrednost razumela kot omalovaževanje tragike in zločina, bi ne imela vtisa, da ste neobčutljivi in pristrani.

Ko ni bilo obžalovanja nesrečnega izraza, me je bolj zaskrbelo Vaše pojasnjevanje, kam ste merili z izrazom, namreč na politično manipuliranje. Tu smo se pa znašli pred zapletom. O manipuliranju Vas niso vprašali, vendar ste ga izpostavili, hkrati pa vendar označili za manj pomembno. Namesto opravičila je javnost doživela izmikanje v prazno.

Ni lahko sprejeti niti Vašega prizadevanja za ublaževanje javne zgroženosti nad hudodelstvi. Ta sicer obsojate, a jih obenem primerjate z dogajanjem drugje v Evropi. Vaše ravnanje se približuje delnemu zmanjševanju krivde storilcev, češ, povsod so tako ravnali in bi bilo nenavadno, če ne bi tudi pri nas. Kakšen nagib imate za to relativiziranje? Sicer pa bi bilo prav, da bi povedali, kje so premagance, tudi njihove ženske in otroke, mučili, vezali z žico, sistematično množično streljali ali jim razbijali glave, jih zakopavali ali žive metali v jame in rove ter za njimi brisali sledi. Sklicevanje na druga hudodelstva nikoli ne zmanjšuje krivde, večja zločinskost pa sploh nagiba k strožjemu kaznovanju.

Z opozarjanjem na pomore drugje v Evropi odvračate pozornost od krivih za pomore pri nas. Kolikor je bilo tega drugje, je bilo večinoma izživljanje zmagovalcev nad tujimi poraženci. Pri nas pa je komunistična partija po naklepu o svetovni revoluciji iztrebljala aktualne in potencialne politične nasprotnike. Pobijanje v revoluciji in po njej je bilo ideološko in notranjepolitično zasnovano. Ni šlo za razpoloženjsko znašanje nad premaganci, ampak za načrtno genocidno uničevanje politične skupine. Torej vse drugače kot kjer koli drugje.

Dne 20. junija lanskega leta ste se ponovno pietetno poklonili žrtvam iz Rodika, in sicer petim mladim ljudem in očetu petih otrok, ki jih je pobila nacistična vojska. Take pietete bi od Vas pričakovali tudi te dni ob neprimerljivih primerih. Tam ste rekli, da brez fašizma ne bi bilo posledic druge svetovne vojne in ne povojnih obračunavanj, pa tudi ne prevlade stalinizma, nedemokratične komunistične oblasti in kršitev človekovih pravic. Dovoljujem si te besede dopolniti takole. Dve zločinski ideologiji sta začeli vojno proti demokratičnim silam. Na Slovenskem je sovražna okupacija dala tretji zločinski ideologiji edino priložnost, da je sprožila revolucijo, z nasiljem pripeljala na oblast partijo, potem ko je z ustrahovanjem in pomori na koncu onemogočila vsako opozicijo. Res je torej, da brez nacizma in fašizma ne bi bilo vojne, a brez te tudi ne bi bilo komunistične revolucije in po letu 1945 ne bi bilo ne eksodusa ne domače strahovlade. Upam, da tak razvoj tudi Vi obžalujete in da se boste odrekali domačim dejavnikom, ki so ga povzročali.

Pri tem Vas moram spomniti zelo poudarjeno na tisto, kar ste govorili ob spominu na umrle v Rodiku leto prej, natančno 23. junija 2007. Tam ste rekli, da so v zgodovinopisju vedno dobrodošle nove osvetlitve in razlage in da je nujno vsestransko osvetljevanje dogodkov iz preteklosti. Vseeno pa ste ocenili partizanski boj kot temeljno pozitivno vrednoto, o kateri menda ne bi smelo biti novega ocenjevanja. Potem pa ste izrekli tole, navajam po Delu in Dnevniku: »Dejstvo, da je komunistična partija kot ena od organizatoric odpora zlorabila partizanstvo za lastno osvojitev oblasti in da je s partizanstvom legitimirala nedemokratični politični sistem, je treba priznati.« Upam, da se izjavi ne odrekate in vztrajate na stališču, da je bilo partizanstvo orodje partije, ki ga je uporabila za nasilno uvedbo diktatorske oblasti. Morda boste sprejemali tudi, da je partija partizanstvo ne samo zlorabila, ampak po svojih načrtih sploh dala pobudo zanj in ga vodila. Pošten namen iskrenih borcev za svobodo lahko ocenjujemo kot pozitivno, ne moremo pa pozitivno vrednotiti institucionaliziranega partizanstva, saj je bilo po Vaši ugotovitvi orodje zla. Častno bi bilo, da ostajate pri vseh svojih besedah in oblikujete stališča brez zahajanja v protislovje.

Visoki položaj Vam nalaga skrb za pospeševanje medsebojnega razumevanja in mirnega družbenega sožitja. V tej smeri kdaj vabite k narodni spravi in mislim, da je Vaše poslanstvo tudi nakazovanje poti do nje. S svojega družbenega položaja bi mogli zastaviti tudi svoj osebni ugled in poskušati doseči, da se iskreni borci proti okupatorjem odrečejo nekdanji navezi s komunistično partijo in režimom ter izrečejo obžalovanje nad vsem hudim med revolucijo in po njej, ki se je zgodilo v njihovem imenu in z njihovim sodelovanjem. Na drugi strani pa bi moralo obveljati tudi po Vašem prizadevanju, da so se nasprotniki partizanstva bojevali za narod in domovino ter da se uvrščajo k zgodovinskim dejavnikom narodne svobode in časti. Brez teh pogojev bo govorjenje o spravi iluzorno, saj je očitno, da se morejo spraviti samo moralno primerljive strani. Narodni heroji ne morejo sesti k pogajalski mizi z narodnimi izdajalci.

Gospod predsednik, od Vas pričakujem, da boste jasno in nepristransko ocenjevali preteklost, gojili enako sočutja do vseh, ki so doživljali in še doživljajo krivice, se zavzemali za popravljanje vsakršne škode, tudi tiste, ki zadeva čast in dobro ime, ter poguma pri odstopanju od vsiljenih ustaljenih naravnav.

Želim Vam, da uživate kar največje spoštovanje pri državljanih in v svetu.

BOŽIDAR FINK