V Dolenji vasi pri Ribnici je bila v nedeljo, 22. oktobra, pogrebna slovesnost s pokopom 150 žrtev iz brezen pri Konfinu 1 in 2, ki so svoj mir našli na dolenjevaškem pokopališču na Vidmu. Slovesnost je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Osrednja govornica je bila direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver. Njen govor boste lahko prebrali v tiskani Družini.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je pri pridigi spomnil na dogodke leta 1945 in prosil za molitev za tiste, ki so morili, tiste, ki so ukazali ta pomor in zase, da ne bi gojili maščevalnih misli. Zavzel se je za odpuščanje, ne maščevanje. ». Ob tem je navedel misel pokojnega Stanislava Klepa: »Namesto kaznovanja – odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim.«



»Kamen na ovinku na makadamski gozdni cesti iz Grčaric čez Glažuto proti Dragi, približno dva kilometra od Grčaric, označuje mejo med zasebnimi gozdovi kmetov in nekdanjim Auerspergovim veleposestvom, ki je zajemalo tako območje Kočevske Reke kot Kočevskega roga. To mesto nosi uradni naziv Konfin … Tu je bila tudi ena od straž, ki je po letu 1950 označevala začetek zastraženega in nedostopnega področja Kočevske reke, s centroma v Gotenici in Borovcu. Na križišču gozdnih cest nekaj deset metrov od ceste na južni strani ležita dve brezni, ki nimata uradnih imen, domačini pa ju imenujejo brezni pri Konfinu ali brezni pri Perharju« (Lovro Šturm, Brez usmiljenja).

»Straža ob tem kamnu je bila več kot samo straža nekega področja ali ozemlja. Ta straža ni preprečevala samo dostopa na tako imenovano zaprto področje Gotenice. Ta straža je tudi preprečevala dostop v ranjeni spomin naroda, bila je straža, ki je varovala izvajanje enega najbolj krutih posegov, ki so se ga posluževali režimi v zgodovini človeštva, varovala je izvajanje 'damnatio memoriae', ki v dobesednem prevodu pomeni prekletstvo spomina. S to kaznijo so v starem Rimu po sodbi rimskega senata iz javnega življenja izbrisali vse sledove obstoja obsojene osebe.

Ko so med 21. in 24. junijem leta 1945 s tovornjaki in avtobusi k obema breznoma vozili ljudi, med njimi številne ranjence, bolnike in invalide, jih niso vozili samo naproti telesni smrti, ki so jo pretrpeli na tistem kraju, ampak so jih želeli izbrisati tudi iz življenja, iz spomina njihovih družin, župnij in naroda. Tudi zaradi tega je tam morala stati straža – da sveče in molitve ob breznih ne bi ohranjale spomina, ki je moral umreti s pomorjenimi in ostati mrtev.«



Dejal je, da s pokopom ne vračamo dostojanstva tistim, »ki so bili pomorjeni, saj ga nikoli niso izgubili, pač pa vračamo človeško dostojanstvo vsem nam, ki v večini primerov brez krivde nismo mogli bili nosilci spomina nanje. Dostojanstvo s tem dejanjem in z mnogimi drugimi podobnimi dejanji, ki bodo še sledila, vračamo tudi našemu narodu in državi.« Navezal se je na evangelij , v katerem farizeji in herodovci Jezusa vprašajo, ali smejo cesarju dajati davek ali ne. Jezus pa jim odgovori: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21). Ob tem je nadškof dodal: »So področja, na katera cesar ne sme, ker so pridržana Bogu. Ta področja so človekovo življenje, njegovo dostojanstvo, njegova verska in vsaka svoboda, pa tudi življenje in dostojanstvo njegovih bližnjih.«

Potrebujemo Božje usmiljenje in odpuščanje

Nadškof je pridigo sklenil s besedami, naj molimo za pomorjene in vse pokojne, za tiste, ki so morili, in za tiste, ki so umore ukazali, molimo tudi sami zase in za sedanji čas našega naroda: »naj Bog pomorjene sprejme v objem svoje bližine, saj so umirali z njegovim imenom v srcu in na ustnicah; naj se dotakne src tistih, ki so morili, da bodo v kesanju našli odpuščanje in mir; naj se dotakne tudi vseh nas, da bomo kot dediči tako težke zgodovine znali sprejeti resnico, jo živeti in jo spremeniti v rodovitno sodelovanje za dobro vsega našega naroda. Molimo drug za drugega, da bomo prišli do spoznanja, da smo vsi Božji otroci ter bratje in sestre med seboj. Da bomo prišli do spoznanja, da vsi potrebujemo Božje usmiljenje in odpuščanje. Pa tudi, da bomo prišli do spoznanja, da potrebujemo tudi medsebojno odpuščanje, saj medsebojno odpuščanje predstavlja edini prehod, ki vodi v življenje – v življenje posameznika, skupnosti, družbe in naroda.«

Govor osrednje govornice, direktorice Študijskega centra za narodno spravo, dr. Andreje Valič Zver, si boste lahko prebrali v tiskani Družini. Celotno pridigo nadškofa Zorete pa najdete na spletni strani Radia Vatikan.

Foto: Bogomir Štefanič