Slovenski filmski ustvarjalci ponujajo v Bazi slovenskega filma v projektu Vsi (filmi) doma! sedemdnevni brezplačen ogled slovenskih filmov. Nove filme dodajajo ob ponedeljkih in četrtkih. Do 26. aprila je na ogled tudi film Amrija Muratovića z naslovom Cankar.

Sto let po smrti pisatelja Ivana Cankarja, v Cankarjevem letu 208, je bila v hiši kulture, ki se imenuje po njem, premiera filma Amirja Muratovića s preprostim naslovom Cankar. Polna Linhartova dvorana je z aplavzom nagradila igrano-dokumentarni film, hkrati pa je bil aplavz namenjen tudi Cankarju samemu, oživel je pred našimi očmi, postal bolj človeški in stopil bliže sodobnemu človeku, ki se je lahko v njegovih besedah prepoznal ali se nad njimi vsaj zamislil.

Občutljiv za stiske

Cankar je s pisanjem ustvaril enciklopedijo svoje dobe, njegove besede pa v marsičem zbodejo še zdaj. Senzibilno je opazoval svet in opazil stvari, ki jih drugi niso. Tako se Cankar (v njegovi vlogi se je odlično znašel Rok Vihar) predstavi na začetku filma, ko na Dunaju v Ottakringu najame kabinet pri družini Löffler, ki ga je takoj vzljubila. Kar skozi okno je opazoval revno predmestje, pisal o stiskah in bedi njegovih prebivalcev, tudi sam je živel skromno in nemalokrat v dolgovih. Prav tako kot Janez Evangelist Krek, ki ga je občudoval, je bil občutljiv za tegobe ljudi, hotel je zbuditi ljudstvo in mu pomagati. V marsikaterem pogledu je bil vizionar, saj je o dogodkih govoril, še preden so se zgodili.

Režiser se je posvetil Cankarjevi zrelejši dobi, verjetno tudi zato, ker so dogodivščine iz njegove mladosti in odnos z materjo najpogosteje omenjani v povezavi s Cankarjem. Verjetno zato o njegovih starših spregovorijo kar otroci. Njegovo zasebno življenje je prikazano skozi igro in sloni na Cankarjevih delih. Film pa se dotakne tudi stanja kulture v takratnih časih, pri čemer brez težav najdemo vzporednice tudi s sedanjostjo. »21 knjig sem napisal, pa si ne morem privoščiti spodobne obleke,« kritično opiše stanje pisateljev, uprizorjen je tudi del njegovega predavanja v Trstu Slovensko ljudstvo in slovenska kultura.

Brez skodelice kave ne gre

Film ne slavi Cankarja, ne skriva njegovih šibkosti in ga ne mitizira, saj je o njem nastalo že veliko mitov, pogosto zato, da bi nanj vrgli slabo luč. Seveda film ne bi bil popoln brez skodelice kave in zatajitve matere, pozoren gledalec bo opazil Franckin tek za vozom in še nekaj namigov na njegovo mladost, vendar pa se film bolj ukvarja s Cankarjevim odraslim življenjem, kraji, v katerih je živel (Vrhnika, Dunaj, Sarajevo, Ljubljana oz. Rožnik, Bled), in tem, kako so Cankarja hotele posvojiti različne, celo nasprotne si skupine.

Največji vir – Cankar sam

Najpomembnejše besede svojih del in prepričanj izgovarja Cankar sam, dodani pa so tudi prizori iz uprizoritev njegovih del. Režiser Amir Muratović je pred ogledom filma priznal, da je težko narediti film o tako znani osebnosti, kot je Ivan Cankar. Hkrati pa je pisatelj s svojim natančnim opisom scene, svetlobe in vzdušja ustvarjalcem filma sam namigoval, kako lahko prizore o njem posnamejo. Hvaležen material so bila tudi njegova pisma prijateljem, znancem in dekletom ter zapisi iz bolnišnice. O njegovem delu, življenju in prepričanjih spregovorijo različni pripovedovalci, ki so podrobneje raziskali njegovo literaturo in življenje (npr. Marjan Dolgan, Matjaž Komelj, Marijan Rupert). Njihova imena so zapisana le na koncu filma, s čimer je režiserju uspelo ohraniti fokus samo na Cankarju, ne na tistih, ki so ga kakor koli interpretirali. Zato preproste besede ob koncu poudarijo vso poanto filma: Če želite poznati Cankarja, berite njegova dela.

Kakor nam je šola morda za nekaj let Cankarja vzela, čeprav bi nam ga morala usidrati v slovenske gene, nam ga Amir Muratović s filmom vrača. Cankar je bil resda občutljivejši in pozornejši do stisk preprostih ljudi, čeprav je bil hkrati intelektualec, ni pa bil pesimist, kot se ga rado prikazuje. Sam v filmu pojasni, da je optimist, saj tudi v svojih delih pogosto kljub bedi in navidezno brezizhodni situaciji nakaže rešitev, vendar se je treba zanjo potruditi.

Film je nastal s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, koproducent je RTV Slovenija. Predstavljen je bil tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.