Na okrogli mizi so sodelovali eden vodilnih strokovnjakov s tega področja, jezuit p. dr. Hans Zollner, ter profesorja dr. Tanja Repič Slavič in dr. Matjaž Celarc. Pred pogovorom so predstavili tudi etični kodeks za ustvarjanje varnega okolja v Cerkvi, ki ga je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) potrdila novembra lani. Zbrane v živo in ob spletnem prenosu sta najprej pozdravila dekan Teološke fakultete dr. Tadej Stegu ter njen veliki kancler in ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore, dekan Teološke fakultete Tadej Stegu in celjski škof Maksimilijan Matjaž. FOTO: Danijel Petric

Tu smo da bi sledili Jezusovemu zgledu, ki je bil blizu malim, ranljivim in ranjenim. (p. Hans Zollner)

Kaj prinaša novi kodeks?

Dokument z naslovom Etični kodeks in standardi ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški Cerkvi v Sloveniji sta predstavila p. Tomaž Mikuš in Benjamin Tomažič, člana Skupine preventivnih dejavnosti v prid mladoletnih in ranljivih oseb pri SŠK. Kot je poudaril p. Mikuš, je kodeks napisan v prvi osebi ednine, »da bi bralca spodbudil, da to, kar v njem piše, sprejme kot svoje«. Da ne bi ostal le mrtva črka na papirju, je priložena tudi zaveza pastoralnih sodelavcev, ki jo mora podpisati vsakdo, ki dela z ranljivimi osebami. Podpis ni le formalnost, je dejal p. Mikuš, ampak gre za potrditev, da vemo, kako ravnati spoštljivo, prepoznati tveganja in ukrepati ob utemeljenem sumu zlorabe.

Etični kodeks in standardi ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški Cerkvi v Sloveniji: POVEZAVA

Jezuit p. Tomaž Mikuš in Benjamin Tomažič iz Inštituta Integrum sta člana Skupine preventivnih dejavnosti v prid mladoletnih in ranljivih oseb pri SŠK. FOTO: Danijel Petric

Jasnost postopkov in pričakovanj

Na okrogli mizi je p. Zollner najprej čestital vsem, ki so pripravili novi kodeks, pa tudi organizatorjem dogodka, ki je povezal toliko ljudi ob tako težki, občutljivi temi. »Tega ne najdemo povsod, v veliko državah v vaši okolici ni tolikšne pozornosti,« je dejal in nadaljeval: »Pomembno je, da razumemo glavni razlog, zakaj smo tu: ker nas kot ljudi kliče Bog, da bi sledili Jezusovemu zgledu, ki je bil blizu malim, ranljivim in ranjenim.« Poudaril je, da gre za nikoli zaključeno pot, ker moramo trezno priznati, da bosta greh in zlo vedno med nami.

Besede p. Hansa Zollnerja je sproti prevajal p. Tomaš Mikuš. FOTO: Danijel Petric

Za oblikovanje varnega okolja v Cerkvi je po besedah p. Zollnerja ključna jasna komunikacija: kdo je odgovoren, na koga se lahko obrnemo, kaj lahko od odgovorne osebe ali institucije pričakujemo. Pomembno je tudi, da to vzamejo za svoje ljudje na položaju z avtoriteto, po drugi strani pa »kazati s prstom na voditelje in pričakovati, da bodo rešili vse« ne bo delovalo, saj mora vsak prevzeti svoj del odgovornosti.

Pogovor s p. Hansom Zollnerjem si lahko preberete v prihodnji 20. številki Družine.

Poslušati žrtev

Tanja Repič Slavič je opozorila, da lahko žrtve »več let, včasih tudi desetletja zbirajo pogum, da sploh spregovorijo«. Njihovo ključno vprašanje je: mi bodo verjeli? »Pomembno je, da žrtev sliši: verjamem ti, žal mi je, da se ti je to zgodilo, nisi kriva,« je povedala profesorica na Teološki fakulteti in terapevtka. Dodala je, da sta v naslednjem koraku pomembna transparentnost, da žrtev ve, kaj sledi, kam se lahko obrne po pomoč, in odzivnost, da ne ostane brez odgovorov. Poudarila je tudi, da žrtev ne smemo identificirati z zlorabo, ampak jim dati sporočilo upanja z živim odnosom.

Dr. Tanja Repič Slavič je terapevtka in predavateljica na Teološki fakluteti. FOTO: Danijel Petric

Obnoviti zlomljeno zaupanje

Tudi p. Zollner je poudaril, da žrtve potrebujejo občutek, da so slišane v svoji lastni, edinstveni zgodbi, zato je potrebna določena mera fleksibilnosti s strani institucij. Drugo pomembno vprašanje je zaupanje, ki je še posebej občutljivo v primeru zlorabe s strani duhovnika ali drugih predstavnikov Cerkve. »Zaupanje med žrtvijo in institucijo je zelo krhko in za mnogo žrtev je ogromen korak zaupati instituciji, ki jih je ranila,« je dejal. Zato je potrebno vložiti veliko energije, časa in potrpežljivosti. Tretji element pa je, da žrtve težko prenašajo negotovost, zato jim moramo nuditi jasen okvir tako glede časovnega poteka kot glede pričakovanj.

Dr. Matjaž Celarc je teolog in eden od koordinatorjev programa strokovnega usposabljanja za safeguarding na Teološki fakulteti. FOTO: Danijel Petric

»Biti uho«

Matjaž Celarc je predstavil program osnov zaščite otrok in ranljivih oseb, ki se letos prvo leto izvaja na Teološki fakulteti in so ga oblikovali po modelu Inštituta za antropologijo Papeške univerze Gregoriana v Rimu. Kot je povedal, ne gre le za podajanje informacij, ampak za oblikovanje na notranji, izkustveni ravni, kako pristopiti do človeka in »biti uho zanj«.

Program »Oblikovanje okolij varnih in odgovornih odnosov ter zaščita otrok in ranljivih oseb« (Safeguarding Basics): POVEZAVA

Od osebnega odnosa do institucije

P. Zollner je predstavil tri ravni, na katerih je potrebno ustvariti varno okolje. Prva raven je osebna: ali poznam svoje omejitve in predsodke, kako odgovarjam na svoje potrebe, kako ravnam s spolnostjo, z močjo, ali si prizadevam za poštenost in iskrenost? Ker se kot osebe nenehno razvijamo, je p. Zollner prepričan, da bi v pastoralnih poklicih potrebovali program trajne formacije, ki je vsaj toliko pomembna, če ne še bolj, kot tista na začetku v semeniščih.

Predstavitev kodeksa in okrogla miza sta poželi veliko zanimanja. FOTO: Danijel Petric

Na ravni skupine je treba ugotoviti, kako prebiti »jezove tišine in sramu« okoli tem spolnosti, moči in agresije. Ne gre za to, da bi neprestano govorili o tem, ampak da najdemo jezik, način komunikacije, ki bo postal nekaj običajnega.

Tretja raven je institucionalna: p. Zollner je prepričan, da mora Cerkev, da bi si povrnila zaupanje, začeti odgovarjati na vprašanja, bodisi tista, ki ostanejo zamolčana, bodisi tista, ki ostajajo brez odgovorov. Kot primer je dal vprašanje, kako živeti cerkveno občestvo, v katerem so obenem žrtve in storilci. Za spremljanje tako žrtev kot storilcev je potreben pogum, je poudaril p. Zollner, da se lotimo dela, čeprav vemo, da je cena lahko visoka.

»Nihče ne more storiti vsega,« je dejal, »ni nam treba rešiti Cerkve. … Jezus nas je že odrešil. Lahko pa damo svoj lastni prispevek, ko skupaj gradimo Kristusovo telo.«