Duhovnike si (pre)pogosto predstavljamo kot idealne osebe: svete, poslušne, potrpežljive, povezovalne, vedno na voljo … Kakšno pa je realno stanje po naših župnijah?

Ni vsak duhovnik tudi župnik

Srečanje je povezoval Gregor Čušin, ki med srečevanji z mladimi fanti v semenišču, bodočimi duhovniki, opaža, da želijo biti duhovniki, hkrati pa ne bi bili župniki.

Gregor Čušin pravi, da želimo imeti duhovnike, ki bi bili Supermani. FOTO: Jože Potrpin

Vlado Bizjak je izpostavil tri modele duhovniškega poklica, ki jih je srečal v svoji večletni praksi: tiste, ki so od nekdaj čutili, da bodo duhovniki, druge, ki to začutijo med t. i. versko socializacijo (kot ministranti, pri mladinski skupini), tretji tip duhovnikov pa je takih, ki o tem sploh niso razmišljali in so bili deležni nekakšnega preroškega klica.

Ob Čušinovem opažanju, da je v zadnjih letih vedno več bogoslovcev, ki bi bili radi duhovniki, ne pa župniki, je Bizjak dodal: "Mlada generacija nerada sprejema odgovornost. Biti župnik je odgovornost, pomeni biti voditelj, biti pastir. Pri mlajših sem zaznal veliko pasivnosti, apatičnosti, izogibanja odgovornosti." Izpostavlja, da gre pri tem morda za posledice permisivne vzgoje ali pa se vzrok skriva tudi v kulturni situaciji, v kateri se je znašla Cerkev.

"Podoba duhovnika je zelo bombardirana. Ne bi bili radi preveč izpostavljeni, radi bi bili malo zaščiteni, saj je biti na vetru precej naporno. Ena najtežjih stvari duhovništva je, da si vedno v izložbi. Ves čas moraš paziti, tako življenje pa je precej stresno." Če je bil včasih velik motiv biti župnik, danes pri mlajših duhovnikih opaža, da se "branijo nekih odgovornosti in položajev". "Ni več tako privlačno in vznemirjujoče, nimaš več množice, ki gre za tabo."

Vlado Bizjak: Mlada generacija nerada sprejema odgovornost. FOTO: Jože Potrpin

Raznoliki duhovniki

Mlada župljanka trebanjske župnije Klara Curk je na svoji poti spoznala precej raznolikih duhovnikov. Priznava, da ji je bilo v obdobju aktivnega udejstvovanja v mladinski pastorali z nekaterimi od njih težje sodelovati. "Ko sedaj gledam nazaj, je prav to tisto bogastvo, ki je dalo nekaj več in mladini in občestvu. Težje je na primer sodelovati z duhovnikom, če je bolj zaprt. Ob tem vidim, da v bistvu manjka naše sposobnosti prilagajanja nekomu. Konec koncev so tudi duhovniki ljudje in ne moremo pričakovati, da bodo popolni."

Klara Curk: Ne moremo pričakovati, da bodo duhovniki popolni. FOTO: Jože Potrpin

"Ljudje želimo imeti v župniji Supermana – človeka, ki je pripravljen, ima čas, nadnaravne sposobnosti … Mislim, da duhovniki so super junaki, niso pa Supermani. Mi želimo Supermana, on je pa Batman ali Spiderman. Ima torej neke druge nadnaravne sposobnosti, ki jih jaz pričakujem, zato sem z njim malo nezadovoljen," je dejal Gregor Čušin. Za Heleno Reberc, posvečeno sestro v skupnosti Emanuel je duhovnik Božji mož. "Tisti, ki mi v prvi vrsti prek zakramentov prinaša Boga v moje življenje. Kaže mi, da je nekaj nad njim. Rabimo duhovnike, ker rabimo to upanje in zaupanje, da je duhovni svet realnost, ki je bolj otipljiva kot realnost tukaj."

Kaj pa potrebe duhovnikov?

Zbrani so iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj poleg osnovnih stvari za vsakdanje življenje potrebuje duhovnik. Župljani so do svojih župnikov sicer pozorni in ustrežljivi po svojih močeh, je pa pomembno, da tudi župnik jasno izrazi, kaj potrebuje. "Dostikrat si misliš, da bi bilo lahko tudi kaj boljše, za to pa moraš tudi sam malo pomigati," izpostavlja Pibernik.

Jože Pibernik: Če ni osebnega odnosa z Bogom, duhovništvo postane obrt. FOTO: Jože Potrpin

"Sicer pa se mi zdi, da je za duhovništvo bistvenega pomena duhovno življenje. Če ni osebnega odnosa z Bogom, potem to postane obrt. Vsak zna prebrati pridigo in obredje. Ob sebi seveda potrebuješ tudi takšno ali drugačno družbo, tako laiško kot med duhovniki. Rabimo tudi izobraževanje, nadgradnjo. Določene stvari se zelo hitro spreminjajo. Rabili bi ogromno nekih sposobnosti in znanj. Ne vem, če je še kakšen poklic tako široko zastavljen kot duhovniški. Od gradbeništva, pedagogike in andragogike, teologije … vse to naj bi znal in vedel."

Preklapljanje med preveč zadolžitvami

Tako kot se moramo zavedati, da ni idealnega župnika, tudi župniki nimajo idealnih župnij. Vlado Bizjak je, kot pravi, 20 let svojega duhovništva čakal, da postane župnik. Ob dejstvu, da bdi nad tremi župnijami, je eksorcist, prodekan, vpet v skrb za propedevtični letnik, član duhovniškega sveta in zbora svetovalcev, pove: "Težko se daš na toliko delov. Človek se lahko posveti eni stvari. Kar bi potreboval, je, da bi bil fokusiran na eno. Sam bi trenutno najbolj potreboval nekega menedžerja. Duhovnik izgublja obilo energije z nekimi zunanjimi stvarmi."

Curkova ob tem izpostavlja nezanemarljivo vlogo vernikov. "Duhovnik rabi lake. Mi bi morali biti malo bolj goreči, aktivni in videti svojo vlogo v cerkvi, ne pa biti nekdo, ki pride k maši kot na predstavo in ocenjuje, ali je pridiga dobra, dovolj kratka, ali je prehitro bral prošnje … Duhovniki pa morajo jasno povedati, kaj potrebujejo."

Čušin opaža, da župnije na neki način delujejo kot neke firme, krožki oz. dopolnilna dejavnost, ne pa kot družina, kot bi pričakovali.

Duhovniški zgled Marijana Arharja

Knjiga o duhovniku Marijanu Arharju je izšla pri založbi Emanuel. FOTO: Jože Potrpin

Drugi del pogovornega večera je bil posvečen duhovniku in eksorcistu Marijanu Arharju, o katerem je Helena Reberc napisala knjigo Pokliči me! in je izšla pri založbi Emanuel. "Imel je neverjetno moč molitve, priprošnje za druge," pravi avtorica.

Helena Reberc je napisala knjigo o duhovniku in eksorcistu Marijanu Arharju. FOTO: Jože Potrpin

Med drugim je Arhar neizbrisno vplival na Roberta Štabo, pričevalca in ustanovitelja Zavoda Varna pot. Kot je povedal v pričevanju, ni bil versko vzgojen. Ko je nekoč hudo zbolel, ga je verna prijateljica odpeljala na Kurešček. Tam se je prvič srečal z župnikom Arharjem, ki je začutil njegovo stisko in mu naročil, naj ga naslednji dan obišče. Štaba se je res srečal z njim in čez tri dni popolnoma ozdravel. Med njima se je spletlo močno prijateljstvo, ki je trajalo 16 let. "Ko spoznaš takega duhovnika, reševalca duš tistih najbolj izgubljenih, moraš v možganih, srcu in duši priznati, da je nekdo nad nami. Številni oddaljeni so po njegovi zaslugi našli Boga."

Robert Štaba je ob Marijanu Arharju ozdravel. FOTO: Jože Potrpin

Vlado Bizjak je aktualiziral Arharjevo duhovniško vlogo: "Želim, da bi razumeli, da smo duhovniki ljudje z napakami. Želim si tudi več tega, kar je imel Arhar: da bi v vsej tej človeški preprostosti, majhnosti, ranjenosti, navadnosti zmogli biti duhovni. Sam sem vedno potrjen in počaščen takrat, kadar vidim, da sem nekomu duhovno pomagal."

Reberčeva pa duhovnikom sporoča: "Tisto, kar želim duhovnikom, je, da bi bili pogumni. Ampak da bi bili pogumni iz enega samega razloga, in sicer zaradi Božje ljubezni – zaradi ljubezni, ki jo ima Bog za vas, in zaradi ljubezni, ki jo morate imeti vi do ljudi. Mislim, da ljubezen daje pogum."