Marjana Debevec, s. Emanuela Žerdin, Mateja Lopuh, Vinko Potočnik, Radko Komadina.

Radio Ognjišče je v torek, 12. februarja, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pripravil okroglo mizo o evtanaziji z naslovom Pravica ugasniti življenje?.

O problematiki evtanazije so govorili štirje ugledni poznavalci tega področja. Povezovalka Marjana Debevec se je z njimi pogovarjala o zdajšnjih polemikah o evtanaziji, o razlikah med evtanazijo, samomorom z medicinsko pomočjo in prekinitvijo nesmiselnega zdravljenja, o kulturi življenja in kulturi smrti in o pomenu odnosov.

Zdravnica Mateja Lopuh v jeseniški bolnišnici vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo (spremlja ljudi v zadnjem obdobju življenja).


Mateja Lopuh

Najprej je dejala, da občuti silno prisilo, da bi tudi v Sloveniji uzakonili evtanazijo. Stopnjevanje zgodb kaže neko stisko, da je to področje, o katerem se v Sloveniji verjetno še vedno premalo govori.

Skrbi jo, da so včasih informacije v medijih napisane na ta način, da lahko vodijo k splošnemu nerazumevanju. Veliko ljudi, ki so v anketah vprašani, kako bi se opredelili, nimajo prave informacije o tem, za kaj naj bi se opredeljevali.

Pomembno je, da tisti, ki govorijo javno o tem vprašanju, izvorne definicije dobro razumejo, zato da tudi javnost pravilno ve za kaj naj bi se opredeljevali.

Kaj je paliativna oskrba in zakaj je tako pomembna?

Pojasnila je, da je paliativna oskrba oziroma danes raje govorimo o paliativnem pristopu nadgradnja zdravljenja simptomov napredovale bolezni. Poskuša jo prenesti v socialno okolje, kjer človek živi in zraven poleg telesnih težav nasloviti tudi psihološke, duševne stiske, kakor tudi duhovno trpljenje.

V neki bolezni nas ne izda le telo, ampak veliko krat tudi naša duša. Dobimo hude strahove, nekateri podoživljajo svoje življenje, ki že prej ni bilo lahko. V paliativnem pristopu želijo nasloviti vse te štiri dimenzije.

Pomembno je, da bolnika spremljamo na njegovi poti in smrt je »končni cilj« te poti. Bistveno je, da je ta pot olajšana, da na njej ni trpljenja, potem se takšno življenje lahko zaključi z mirno smrtjo.

Paliativna oskrba ni alternativa evtanaziji

»Če ni bilo v napredovani bolezni narejenega ničesar, da bi človek svojo bolezen razumel, da bi se lahko s strahovi soočil, jih obvladal, da bi mu bilo olajšano telesno trpljenje in bi vse te ukrepe preskočili z enim samim, kot je evtanazija, potem nismo naredili nič, ne v paliativnem ne v strokovnem smislu.

Paliativne oskrbe ne smemo potiskati kot alternative evtanaziji. Če bomo uredili dobro paliativno oskrbo ne bo potrebe po evtanaziji.



Ljudje ne bodo čutili potrebe po evtanaziji, kadar bodo v svoji bolezni razumljeni, kadar bodo imeli ob sebi nekoga, ki jim bo stal ob strani, s katerim se bodo lahko o tem pogovarjali.

Potrebe po evtanaziji ne bo, ko bo človeško življenje spet dobilo neko vrednoto, nek pomen in ne bomo začeli govoriti o ljudeh, ki tej družbi ničesar več ne prinesejo, ki so odveč in za katere je edina rešitev tak način končanja življenja.«

Evtanazija pomeni smrt na željo bolnika

Po mnenju Mateje Lopuh je poslanstvo paliativne oskrbe mnogo širše. Spomnila je, da evtanazija pomeni smrt na željo bolnika, to pomeni, da mora biti sposoben odločati o svojem stanju. »Kot bolnik, ki te je zaznamovala napredovala bolezen, moraš to željo izraziti. Tisti, ki vidijo v evtanaziji priložnost, da bodo na ta način lahko rešili usode mnogih dementnih bolnikov, se seveda motijo, kajti bolniki te odločitve ne morejo več sprejeti sami zase.«

Druga stvar je samomor z zdravniško pomočjo. V Švici je na primer uzakonjen samomor z zdravniško pomočjo. Pri tem dejanju ni prisotnega zdravniškega osebja. V spremstvu določene organizacije sam zaužije smrtonosno zdravilo. Ti dve temi treba ločiti.



Tretja tema, o kateri se moramo začeti pogovarjati je, kaj določa dostojanstveno smrt. Vsi govorimo o dostojanstveni smrti, vendar je mnogo bolj pomembno to, kaj je dostojanstvo življenja, kaj nas naredi kot ljudi in kaj nam bo ostalo kot vrednote do konca svoje bolezni. Če bomo znali to razrešiti, potem se ne bomo bali, da ne bi umrli dostojanstveno. Kdor živi dostojanstveno življenje, bo na ta način tudi umrl.

Vsak bolnik mora zgodaj razumeti svojo bolezen

Dr. Mateja Lopuh meni, da mora vsak bolnik, ki dobi diagnozo neozdravljive bolezni, ki bo v času napredovala in ga oropala za določeno število let, ki bi jih živel, če bi te bolezni ne imel, zgodaj razumeti svojo bolezen.

»Samo kdor svojo bolezen razume, se je z njo sposoben soočiti. Zato po vseh teh letih težko sprejemam, ko mi rečejo ne povedat bolniku, kako težko je bolan. Potem se seveda ne bo več boril in bo izgubil vse upanje.

Izkušnje kažejo, da samo človek, ki ve, s čim se bori in za kaj naj se bori, lahko v tem boju doseže nek uspeh. Ne more zmagati, ker te bolezni so neozdravljive in zagotovo od njih umreš. Ampak lahko relativno dobro z njo živiš.

Še včeraj je prišla v ambulanto gospa zaradi bolečine v križu in mi rekla, da ne more verjeti, da ji je rekel gospod v čakalnici, da bo kmalu umrl. Odgovorila sem, seveda, gospod ima neozdravljivo bolezen. Pa je bil kar dobre volje, je dejala. Odgovorila sem, seveda, ker svojo bolezen razume in točno ve, da te dni, ki jih ima, jih mora preživeti dobro.«

Poslanstvo paliativne oskrbe je, da prisluhnemo željam bolnika

Kot je pojasnila, se pri paliativni oskrbi z bolnikom pogovarjamo o težavah, ki jih bo bolezen prinesla. »Kot zdravniki dobro razumemo možnosti, ki jih sodobna medicina ponuja in znamo z bolnikom pretehtati ali bo nek ukrep vplival dobro na njegovo življenje ali ne.

Pri teh odločitvah mu znamo svetovati, vedno pa se obračamo na bolnikovo voljo, torej na to, koliko je on pripravljen vložiti v svoje življenje, zakaj se bo še prizadeval in iskati motive, ki ga ohranjajo pri življenju in zaradi katerih bo pretrpel še tako grob poseg, se podvrgel k še tako agresivnemu zdravljenju, ker bo videl smisel tega.

Zato je poslanstvo paliativne oskrbe v tem, da prisluhnemo tem željam bolnika in tudi razumemo, ko bo enkrat rekel, zdaj je pa dovolj, na naslednjo kemoterapijo ali operacijo ne grem več, ne bom poskusil novega zdravila, ki so ga ravno uvedli. Tudi, ko sprejme tako odločitev, ves čas skrbimo za to, da mu njegova bolezen ne povzroča prehudih težav. To ne pomeni, da je brez težav, da so ljudje brez moči, to je tudi zavajanje.
Ampak, da lahko s temi težavami, bolečinami živijo življenje.«

Opozarja, da pri evtanaziji ni bolniku, ki se odloči za ta korak, ponujena nobena druga alternativa. Vsak mora odgovornost zase sprejeti, poskrbeti, da se mu to ne bo zgodilo.

Ni samoumevno, da bodo otroci skrbeli za nas

Dr. Mateja Lopuh v vsakdanjem delu vidi plejado zgodb, različnih čustev, odnosov.

»Tisto, kar razumem po dolgoletnem delu s takšnimi bolniki je, da ni nič samoumevno. Vse, kar želimo, da bi se nam v življenju dogajalo, moramo zaslužiti.

Ni samoumevno, da bodo otroci skrbeli za nas, če nismo tega spoštovanja v njih vzgojili, če nismo pustili na svojih otrocih pečata, zaradi katerega potem skrb za nas ne bo njihovo breme, ampak zaključek mozaika, da se povrne čas, ki smo ga v njih vložili v njihovi skrbi za nas.

Danes na žalost vidimo zelo veliko med seboj skreganih ljudi, neiskrenosti, veliko je prikrivanja resnice znotraj družin in daleč smo od idealnega sožitja, po katerem vsi stremimo.«

Osamljenost ali danes se zelo zapiramo v svoja stanovanja

»Danes se zelo zapiramo v svoja stanovanja, sosednje se med seboj ne poznajo, tisti, ki se, so skregani. Veliko naporov je treba vložiti v to, da si ustvariš socialno mrežo, da imaš nekoga, ki ga boš poklical, in ni nujno, da je to tvoj bližnji, ampak nekdo, ki mu je zate mar.«

Poznamo knjige, ki so zdaj popularne, o tem, kako so Danci srečni ljudje in tam iščemo, kaj je bistvo te skrivnost. Ključ je v tem, da se povezujejo in ne razločujejo.

Ustvarjajo okolja, kjer opažajo na primer, da soseda ni že več dni iz stanovanja, kjer vidijo, da nekdo gre težko v trgovino in mu prinesejo iz trgovine, kar rabi.

Vlagati moramo v ljudi, ki so nam blizu in jih imamo radi

»Torej, vlagati moramo v ljudi, ki so nam blizu in jih imamo radi, stkati mrežo prijateljstev, poiskat nekoga, ki bo prišel na obisk, ne pa še tistemu, ki pride na obisk, rečemo, da danes nimamo časa.

Ugotoviti moramo, kje smo skrenili s poti biti človek človeku. Prav to nas loči od živalskih vrst, da tisto, kar narekuje naše človeško poslanstvo, je, da delamo dobro drug drugemu.

Vemo, kako nas naravne nesreče združujejo. Zadovoljni smo ob občutku, da smo naredili nekaj dobrega za druge.

Ko bomo začeli gojiti to kulturo, ko bomo to pomoč uvedli nazaj v šole, da otrok, ki je boljši, pomaga tistemu, ki je slabši, ko bomo začeli povezovati otroke in starejše, takrat bomo stanje rešili. V nekaterih zahodnoevropskih državah so to že ugotovili. Zavedali so se, da morajo državljanom ponuditi več kot le evtanazijo, to je, visok nivo socialnega življenja.

Smrt je del življenja

S. Emanuela Žerdin, ki dela v projektu dolgotrajne oskrbe v okviru sv. Jožefa v Celju, je govorila iz svojih izkušenj iz prakse. Spomnila je, da je smrt del življenja.

»Na mojih rokah je umrlo najmanj 300 ljudi. To so bili zelo različni ljudje in zelo različne smrti. Res je, da tako kot živiš, tako se življenje konča oziroma tako umreš.

Danes se zelo trudimo, da pri rojstvu sodelujeta oba starša, da sta zraven, ko se zgodi ta čudež življenja, prav pa je tudi, da umirajočih ne puščamo samih.«

Po njenem je govor o evtanaziji odmev na strah: kakšna bo smrt, ali bomo trpeli, ali bomo sami, in da ne bi bili breme nekomu. »Ta strah prekrivamo s tem, da ga bomo že premagali z evtanazijo. Takšno razmišljanje je napačno.

Tudi, če se bomo odločili za evtanazijo, smrti ne bomo mogli ubežati. Smrt je najlepša takrat, ko človek dozori, ko ostane tisto bistveno, kar je v življenju bil.«

Paliativna medicina je pomembnejša zgodba kot ta o evtanaziji

S. Emanuela je hvaležna Bogu za priložnost, da je lahko bila pri umirajočem človeku do konca. »To so dosti krat težki trenutki, tudi, da prosiš Boga, da se eno trpljenje konča. Ampak hkrati je to čas, ko veš, da bo zdaj ta človek dozorel, dokončal je to, kar je bilo začeto.

Najbolj ganljiva so tista srečanja, ko si dva odpustita, ko se dolgo nista srečala in ne mogla odpustiti, potem pa se to zgodi.

Ali pa smrt matere, ki še zmore zadnjič objeti malega otroka, ker najtežje je zapustiti malega otroka. To so sveti trenutki.«

Paliativna medicina je zanjo sveta (palij je plašč, sveto ogrinjalo, v katerega se ogrne škof), je nekaj sočutnega, ko je kurativno zdravljenje končano.
»Ravno tistim ljudem, ki so svoje življenje končali in niso več zanimivi za družbo, dajemo svoj glas. Človeku treba dopustiti, da sam odloča, tako kot je živel. Potem je smrt mirna. Zato si želim, da bi več razpravljali o paliativni medicini in da bi prišla v ospredje. To je pomembnejša zgodba kot ta o evtanaziji.«

Etični standardi branijo dostojanstvo življenja

Sociolog in teolog dr. Vinko Potočnik je dejal, da so polemike dobre, kolikor nas vabijo, da se o teh stvareh pogovarjamo in razmišljamo ter da o temi vemo več. Zakaj prihaja do poskusa uzakonitve evtanazije?

Opozoril je na duh časa, da zakone včasih delajo po všečnosti. Na eni strani pravna sfera ukinja smrtno kazen, zdaj pa evtanazijo hočejo prenesti na področje zdravstva.

Etični standardi branijo dostojanstvo življenja, kamor spada tudi umiranje. Življenje je nekaj velikega, je čudež. Sodobni duh časa (tržno razmišljanje, neoliberalistična klima) človeka zreducira, če ga zreduciramo na funkcijo, da so otroci in starejši ljudje strošek družbe, potem je lahko evtanazija produkt vsega tega. V tej klimi se kaže evtanazija najbolj cenena varianta življenja.

Tudi duhovnike bi morali vprašati

Umiranje in smrt sta izginila iz naše družbe. Umiranje ni več del naše družbe in vedno več ljudi je, ki ne le, da niso bili priče umiranja, te izkušnje nimajo, ampak niti na pogrebu niso bili, to je, da se niso srečali z umrlim človekom.

Celo otroci takrat, ko umrejo starši, rečejo, da si rajši zapomnijo takšnega, kot je bil prej. V Sloveniji imamo najvišji delež upepelitev (80 odstotkov). Pri tem je slovo čisto nekaj drugega.

Paliativa je nekaj sodobnega, vedno so bili zdravniki, skupaj z duhovnikom tisti, ki so spremljali umirajoče. »To smo duhovniki ves čas. Ni vedno lahko, kot mlad duhovnik sem doživljal težka srečanja.

Kličejo te k umirajočemu ljudje, ki ne vedo, kaj z njim narediti. Če ni bilo medicinske sestre ali zdravnika, so klicali duhovnika, seveda tudi za poslednje zakramente. Tudi duhovnike bi morali vprašati, koliko različnih stvari doživimo, tudi lepih seveda.«

Duhovnik in slovo od mame v bolnišnici

Pred časom ga je poklicala v bolnišnico v Mariboru sošolka iz gimnazije in rekla, da je prišla iz tujine in da če bi se lahko oglasil pri mami, ki umira. »Šel sem na obisk, mama je bila že v komi. Šla sva na hodnik in vprašala me je, kaj se tu da storiti.

Vprašal sem jo ali je mama verna, odgovorila je, da je, odgovoril sem ji, da lahko dobi bolniško maziljenje. Šel sem domov in prinesel, kar je za ta zakrament potrebno. Ona je poklicala še sestro in teto, ker ni znala moliti in se je bala, da potrebuje koga za pomoč.

Lepo smo opravili ta zakrament. Med molitvijo je mama odprla oči. Ko sem odšel, me je poklicala čez dve ali tri ure ter rekla, da se je mama z vsemi poslovila, izmenjali so nekaj besed, zadnjih in dragocenih, potem je zaspala. Takšnih dogodkov je veliko, vendar danes ne pridejo v javnost.«

Zdravniki so zavezani spoštovati zakonodajo in norme

Zdravnik dr. Radko Komadina, specialist splošne kirurgije in travmatologije, zaposlen v Splošni bolnišnici Celje, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, je najprej pojasnil razliko med evtanazijo in zdravniško pomočjo pri samomoru.

Gre za mnogoplastno problematiko, ki jo države regulirajo v zakonodaji. Spomnil je, da je zdravniški poklic specifičen poklic, je poslanstvo, ki je namenjeno pomagati bolnim ljudem. Zdravniki so zavezani spoštovati zakonodajo in norme (npr. ženevska deklaracija iz leta 1948), ki so sprejete na mednarodnem nivoju.

Slovensko zdravniško društvo je izdalo stališče do evtanazije, v njem pa so zapisali, da so zavezani Hipokratovi prisegi, nacionalni zakonodaji (tudi ustavi) in mednarodnim predpisom. Spomnil je na etični kodeks slovenskih zdravnikov.

Fotografije: Ivo Žajdela