V duhu oporoke in pooblastila lani preminulega duhovnika Bogdana Vidmarja: »Ne pozabit Terčelja« in po mogočnem spominu ob 80. obletnici umora januarja letos v prepolni konkatedrali v Novi Gorici je na pobudo in v organizaciji zgodovinarke in voditeljice Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino dr. Helene Jaklitsch in v želji po obnovitvi postopka za beatifikacijo v ponedeljek, 2. marca, v prostorih Muzeja VSO potekala tudi dobro obiskana okrogla miza o dolgo zamolčanem slovenskem – primorskem duhovniku, narodnem buditelju, pisatelju, pesniku, publicistu in svetniškem kandidatu mučencu – žrtvi komunizma Filipu Terčelju.

Dogodek je bil dobro obiskan. FOTO: Jože Potrpin

Sodelujoči so bili: prof. Marija Gasser, publicistka, raziskovalka ter avtorica več knjig; dr. Jože Možina, zgodovinar, novinar, avtor več dokumentarnih filmov in monografij z zgodovinsko tematiko, predvsem o medvojnem in povojnem času ter osamosvajanju Slovenije; dr. Renato Podbersič, zgodovinar, raziskovalec, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo.

Nič drugače na Primorskem

Podbersič je umestil čas italijanskega fašizma in nasilja ter vlogo Filipa Terčelja, predstavil širši kontekst preganjanja duhovnikov in Cerkve med vojno in po njej z vidika žrtev, pojasnil, od kod nekaznovanost storilcev in razlog za umor Terčelja, ter spregovoril še zastoju v postopku za beatifikacijo Terčelja.

Posebej poveden je bil njegov govor o preganjanju duhovščine na Primorskem. Kot je poudaril, »dostikrat se je v javnosti vzpostavljal navidezen vtis, da je bila krajnska duhovščina, če hočete v ljubljanski pokrajini, izdajalska, ki je delala z okupatorjem in tako naprej. Tista na Primorskem nekoliko boljša, ker je podpirala narodnoosvobodilni boj, karkoli že to pomeni. Ampak poglejte, plačilo je bilo isto ali pa zelo podobno. Izkušnje revolucije so bile na Goriškem, Vipavskem, zelo podobne kot na Krajnskem, samo približno z enoletno zamudo se je vse skupaj začelo … Tudi na Primorskem je bilo med vojnama pobitih devet duhovnikov, dva bogoslovca, torej relativno velike številke. Predvsem pa je bil potem poskus to duhovščino držati čimbolj proč od javnega življenja, to je, jo marginalizirati. In vse tisto, kar se dogaja v srednji Sloveniji, se lepo, v navednicah, implementira tudi na Primorskem. Res da z nekoliko daljšo časovno dimenzijo zaradi urejanja zahodne meje. Partija se je presneto zavedala, če hoče dobiti neko naklonjenost zunanjega opazovalca, to je mednarodne skupnosti, ki se takrat pogajala z Jugoslavijo in Italijo v Parizu okoli določitve zahodne meje, in pa z domačim prebivalstvom na Primorskem, ki je bilo zlasti na Goriškem, Vipavskem, v Posočju zelo tradicionalno, to je katoliško, da tega aduta ne sme izgubiti, ne sme nastopiti tako ostro, kot je od začetka nastopila na Krajnskem.

Zgodovinar dr. Renato Podbersič. FOTO: Jože Potrpin

Ampak glej ga, zlomka, ko nastopi Pariška mirovna pogodba, ko pride do uveljavitve septembra 1947, se vse to prenese, torej s približno dveletno zamudo, na Primorsko. Začenši s odstranitvijo apostolskega administratorja Franca Močnika, ki so ga z žaljivkami, brcami vrgli preko meje pri Solkanu, o tem vemo veliko, je popisano pričevanje, dokumenti, storilci in tako naprej, vemo poimensko, do tega, da so razlaščali cerkveno zemljo, zapirali duhovnike, prirejali procese, najbolj znan je mogoče tolminski proces. Ne pozabiti, da prvi, ki je opisal strahote komunističnih zaporov med duhovščino, pa je bil znameniti Jožko Kragelj. On je že leta 1990 napisal Moje celice, ki so potem čez dve leti izšle tudi v italijanščini, I prigioni di Tito, Titovi zapori dobesedno. Torej, govorimo o tem, da zgodba Filipa Terčelja in zgodba duhovščine, tako na Primorskem kot na Krajnskem, je zelo podobna in je zelo simptomatična za tedanji komunistični režim v Sloveniji, v Jugoslaviji, ki se ga ne bi sramovali tudi v drugih trdih komunističnih državah, kamor je Jugoslavija nedvomno spadala vsaj do sredine 50. let. In v ta kontekst se lahko uvrsti tudi umor Filipa Terčelja, ki ni bil, kot vemo, edini duhovniški umor po drugi svetovni vojni. Te umore najdemo na Krajnskem, Štajerskem, Koroškem in tudi Primorskem. Spomnite se samo krvave birme v Lanišču, ki danes spada pod hrvaško Istro, kjer so ubili mladega duhovnika Miroslava Bulešića, pretepli Štefana Ceka in tudi izgnali apostolskega administratorja, birmovalca Jakoba Ukmarja.«

Oblast nima posluha

Gasserjeva je spregovorila o tem, zakaj se je Terčelj konec leta 1945 znašel v Sorici in kaj je tam počel (tudi duhovnik Franc Krašna), kako se je zgodil umor in kdo je zanj odgovoren, kako se obnavlja duhovna zgradba teh krajev z vplivom Terčelja na vse to.

Prof. Marija Gasser je avtorica nove knjige o Terčelju. FOTO: Jože Potrpin

»Res, vse cerkve so se obnovile, vendar izgubile so stoletno, večstoletno vrednost, ker se določene stvari ne da obnoviti. Ampak če se izgubi življenje, se pa recimo te rane kažejo, in kaj narediti? Mislim, da samo z resnico, da se te stvari pove, da se ozavesti, kaj se je zgodilo. Zakaj si tako prizadevamo, da bi bil Terčelj svetnik, to bi bila namreč odveza za celotno dolino. Ker bi bilo, kot upam, drugače. Duhovno bi se nekako popravili, sprejeli tudi Terčeljeve vrednote, o Terčelju bi se govorilo še več. Do konca svoje službene poti leta 2019 sem praznovala praznik bivše države, in to se še danes dela v naših šolah. Kljub temu si je treba prizadevati za Terčelja. Oblast nima nobenega posluha. Lansko leto 9. novembra smo dali peticijo na Vlado Republike Slovenije, da bi nam povedali, kje je teh 32 žrtev (iz vasi pod Ratitovcem), da bi izdali mrliške liste, česa jih dolžijo, in da jih pokopljejo v skladu s krščanskimi vrednotami. Nismo vredni niti toliko, da bi nam odgovorili. Zdenko Rotar v Padlih maskah leta 1999 napiše o prihodu papeža Janeza Pavla II. 19. septembra 1999, ko je obiskal Maribor in je imel kratko srečanje s takratnim predsednikom Milanom Kučanom, in ta mu je v prvi vrsti dejal, naj postopek za Grozdeta ustavi, da bo to naredilo nov razkol med narodom. Bolj se zavedajo nasprotniki svetništva kot kristjani sami.
Treba bo veliko narediti, od vsakega nekako to pričakujemo. Tudi recimo že sama prisotnost tukaj ali pa v konkatedrali, kjerkoli smo, nam pove neko zahvalo, da se ljudje s tem strinjamo. Svetništvo bi bila odveza za celo dolino in za vse te žrtve.«
O zaustavitvi postopka zaradi razprtij v lokalnem prostoru pa je Gasserjeva dejala, da se bo z njeno novo knjigo, tako upa, kaj nadaljevalo. »Če takrat niso mogli Terčelju pomagati, da bi preživel, naj mu zdaj, da bo živel.«

Okroglo mizo je povezoval dr. Jože Možina. FOTO: Jože Potrpin

Predstavljena je bila sveža knjiga Gasserjeve Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja, izdana ob 80. obletnici njegove smrti, in zbornik simpozija o Terčelju leta 2014. Sklepna misel tudi povezovalca pogovornega večera Možine je bila, »da pogumno črpamo živo vodo v odnosu do naroda in vere iz Terčeljevega svetniškega zgleda,« zaokrožila pa recitacija Terčeljeve pesmi iz ust prof. dr. Andreja Finka.