Nad Vasico se strma pešpot vije proti goram. Po njej navkreber hitita Deta in njena nečakinja Heidi.
Pot jima prekriža čreda koz in pastir Peter. V hipu se s Heidi spoprijateljita in skupaj nadaljujejo po stezi.
»Tukaj boš ostala,« ji reče teta in pokaže na samotno kočo. »Pri Dedu.«
»Ali je hud?« vpraša Heidi.
»Pravijo, da je,« ji odvrne Deta.
Pred kočo na klopci sedi mož z dolgo belo brado in sršečim pogledom. Kadi pipo in jih gleda.
»Dober večer, Ded!«
»Kaj hočeš?«
Heidi se mu zazre naravnost v oči.

»Jaz sem Heidi. Ostala bom pri vas.«

Ded nekaj trenutkov molči. »Pri meni ni igrač.«
»Ne potrebujem jih. Saj imate koze.«
Teta naglo odide v dolino, saj se z Dedom spreta.
Ko Heidi ostane sama, ji Ded pusti raziskovati po hiški in okoli nje. Posteljo pripravita na senu na svislih, od koder je skozi lino videti gore in slišati šum jelk.
Zjutraj jo prebudi sonce in vonj po toplem mleku. Ded ji dovoli, da gre s Petrom na pašnik past koze. Od takrat je s Petrom vsak dan, Ded pa ji ob večerih pripoveduje zgodbe in skrbi zanjo. Planina postane njen dom: koze, gore, šum jelk, Peter in Ded. Redkobeseden, a ljubeč.
Pod pobočjem v nizki temni koči živi Petrova slepa babica. Oči so ji že davno ugasnile, a njen obraz je obrnjen proti oknu, kot bi še vedno videla sonce.
Heidi jo prvič obišče, ko napoči zima. Žalosti jo babičina slepota, še bolj pa revna koča, ki se trese ob sunkih vetra. Toda Ded jo z deskami utrdi in popravi polkna. Torej je Ded vendarle prijazen človek in ne odljuden, kot pravijo vaščani?

Ded in Heidi prideta v vas. Ilustracija: Ana Košir

Od takrat Heidi prihaja k babici in ji pripoveduje o lepoti gora, obsijanih s soncem, o travnikih in o Dedu. Prinaša ji šopke planinskih cvetlic.
»Tako diši svet, ki ga ne vidim več,« reče babica.
Nekega dne pa se teta Deta spet pojavi.
»Z menoj greš,« ji reče. »V Frankfurt k bogati družini. Družbo boš delala Klari, hromi deklici.«
»Ne grem,« se upre Heidi in se oklene Deda.
Vendar je upor zaman. Deta jo trdno drži za roko in jo odpelje s seboj. Heidi gre težko, a teta ji obljubi, da bo iz Frankfurta babici prinesla svežih žemelj.

Gospodična Rottenmeirjeva. Ilustracija: Ana Košir

Frankfurt jo sprejme z visokimi hišami in zaprtimi okni. V hiši družine Sesemann je vse razkošno in urejeno. Gospodična Rottenmeier, ki skrbi za Klaro, s Heidi ni zadovoljna, celo z njenim imenom ne, zato jo kliče z njenim krstnim imenom Adelajda.
»Ne tekaj! Ne govori preglasno! Sedi vzravnano!« posluša Heidi od prvega trenutka dalje.
Klari pa je nenavadna deklica všeč, takoj postaneta prijateljici.
»Kako je v gorah?« jo vpraša Klara.
»Tam je zrak sladek,« reče Heidi. »In zvečer žarijo gore v rdečih žarkih zahajajočega sonca.«
Klara še in še posluša Heidine pripovedi o kozah in Petru, Dedu, Petrovi babici, vetru v jelkah, širnih pašnikih. Sprva Klara bere deklici zgodbe iz knjig, pozneje pa se tudi Heidi, s pomočjo Klarine babice, nauči brati in pisati.

Heidi in Klara takoj postaneta prijateljici. Ilustracija: Ana Košir

Toda Heidi je v Frankfurtu zelo nesrečna. Hrepeni po planinah, po Dedu, Petru in babici. Zlasti noči so zanjo vse težje.
V hiši Sesemannovih se začne dogajati nekaj nenavadnega: ponoči vidijo duha. A kmalu ugotovijo, da je prikazen v beli srajčki v resnici Heidi, ki jo nosi luna.
Zdravnik opozori gospoda Sesemanna: »Otrok hira. Domotožje jo daje. Še umrla nam bo!«
Tako sklenejo, da gre deklica domov. Klara je zelo nesrečna, a obljubita si večno prijateljstvo.
Vrnitev v planine je za Heidi največja sreča. Najprej se ustavi pri Petrovi babici in ji da sveže žemlje. Dedu, ki sedi pred kočo s pipo v ustih, solze zalijejo oči, ko spet objame svojo Heidi.
»Sem ti rekla, da bom prišla,« reče Heidi in Dedu izroči pismo gospoda Sesemanna.
»Vedel sem. So te nagnali?« ji odgovori Ded.
Heidi odkima.

»V mestu nisem mogla dihati. Samo nate sem mislila in na planine in na travnike.«

V daljavi se sliši kozje zvonce. Peter priteče ves zadihan in rdeč v obraz. »Heidi! Res si ti!«
»Seveda sem jaz,« se Heidi zasmeje. »Si mislil, da me bodo zadržali med kamnitimi hišami?«
Peter skomigne: »Tam si imela mehko posteljo.«
»Tu imam mehkejšo,« odvrne Heidi. »In še veliko več od tega.«
V nedeljo se Heidi in Ded lepo oblečeta in gresta v Vasico k maši. Ljudje so začudeni: Ded s planine v cerkvi! Po maši Ded vsem po vrsti seže v roke in zavije v župnišče.
»Tako, Heidi, dogovoril sem se z župnikom: pozimi bova bivala v Vasici in ti boš hodila v šolo!«
Tako sta Heidi in Ded zime preživljala v Vasici, preostali del leta pa na planini.

Nekega dne Heidi dobi pismo od Klare. Z babico prideta na planino!

In res, prav kmalu pridejo: pomagači nesejo nosilnico s Klaro, babica stopa ob njej, prtljaga je na konju.
»Kako je tu lepo! Kako diši! O, babica, kar tu bi ostala!« vzklikne Klara, ki jo Ded posadi v invalidski voziček.
»Res je tu pravo kraljestvo!« se strinja babica. »Kakšna lepota! Heidi, saj kar žariš od zdravja!«
Klara je presrečna, saj sme ostati pri Heidi. Zvečer s postelje gledata zvezde, toda po napornem dnevu obe hitro zaspita.
Dnevi minevajo v občudovanju lepot stvarstva. Ded skrbi za deklici, ki sta vsak dan bolj rdečelični, saj pijeta kozje mleko, jesta kruh z maslom in sir ter uživata na soncu. Babici, ki biva v bližnjih toplicah, pišeta pisma in ji opisujeta prekrasno bivanje na planini. Ded vztraja, da se hroma Klara vsak dan postavi na svoje noge.
Peter ob njiju trpi. Ljubosumen je na Klaro, ki mu je vzela Heidi.
»Danes moraš z mano in kozami. Belka te potrebuje,« vzroji.
»Ne, ne,« odkima Heidi. »Klara je pri meni. Drugič!«
Nekega jutra Peter zagleda Klarin voziček ob hiši. V trenutku se odloči – porine ga po hribu navzdol. Tako, zdaj vozička ni več in Klara bo morala domov!

Peter voziček potisne po hribu navzdol. Ilustracija: Ana Košir

Narobe! Zdaj Klaro nosi Ded. In to celo na planino, k Petru in h kozam!
Lepi travniki mikajo Klaro. Zdaj jo spodbudi Heidi: »Stopi s celo nogo!«
Klara jo uboga, naredi prvi korak, drugega, tretjega in – »Hodiš, saj ti hodiš!« vzklikne Heidi. Tudi Peter je osupel. Res, Klara je shodila!
Veselje je neizmerno, za Deda, babico in očeta, gospoda Sesemanna, zlasti pa za Klaro in Heidi.

Klara hodi! Ilustracija: Ana Košir

Peter pa je hudo nesrečen, saj je prepričan, da bo ponj prišel policist ter ga vklenil in odpeljal v ječo. Svojega grdega dejanja se hudo kesa.
Morda pa je ravno izguba vozička pripravila Klaro, da je shodila?
Odslej bo življenje drugačno. Klara bo z babico in očetom vsako leto prihajala k Heidi na planino, Petrova babica zdaj spi na Heidini mehki postelji iz Frankfurta in Petru bo gospod Sesemann vsak teden poslal dvajset vinarjev, da bo zrastel v modrega moža.
Tudi zdravnik se iz Frankfurta preseli v Vasico in pozimi biva v hiši skupaj s Heidi in Dedom.
In kaj je tisto, kar se je najbolj spremenilo? Preplet prijateljstev, dobrote, veselja, pričakovanja novih druženj, pisem, objemov. Nista pa se spremenila Heidi in Ded, vedno pripravljena delati dobro in pomagati drugim.

Članek je bil objavljen v junijski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!