Včasih se je za pisalno mizo pretegnila ali se zastrmela skozi okno, da bi si v zelenju spočila oči. Že nekaj časa je opazovala nove sosede, ki so se priselili v staro hišo čez cesto. Slišala je, da so prišli od zelo daleč, da bi se zaposlili v podjetju, ki mu primanjkuje delavcev. Lino je predvsem zanimalo, kdo sta deklica in deček njenih let, ki sta se včasih podila za žogo na dvorišču in se prepirala v nerazumljivem jeziku.

Ko se je nekega dne spet usedla za pisalno mizo, je pred hišo močno zaropotalo. Stekla je k oknu in videla, da je pisana žoga prevrnila njihovo vedro, ki je stalo ob hišnem vogalu. Za sosedovo ograjo sta vanjo prestrašeno strmela dva para temnih oči.

Lina je nekoliko pomišljala. Mogoče je to priložnost, da se sreča z novimi sosedi. Odšla je ven, pobrala žogo in jo odnesla deklici in dečku. Na obrazu se jima je zarisalo olajšanje, potem pa je deklica pokazala nase in rekla: »Rija.« Tudi deček se ji je predstavil: »Aman.« Ko je Lina povedala svoje ime, sta jo otroka z nasmehom povabila, naj se jima pridruži pri igri. »No, saj sem z učenjem že pri koncu,« je razmišljala in veselo podala žogo Amanu. Po igri sta Rija in Aman že poznala nekaj slovenskih besed, pa tudi Lina je znala pozdraviti v hindijščini.

Lina se igra z novimi sosedi. Ilustracija: Bojana Dimitrovski 

Ko se je delo v šoli sprostilo, je Lina vsako popoldne nekaj uric preživela z novima prijateljema. Včasih sta Rija in Aman prišla tudi k njej in skupaj so se igrali v Linini sobi. Njena mama je v soboto nesla novim sosedom nekaj solate, ki jo je pridelala na vrtu, Rijina in Amanova mama pa ji je dala sladico, ki se je kar topila v ustih.

V nedeljo pri maši je župnik oznanil, da se otroci lahko prijavijo na oratorij, ki bo potekal na začetku počitnic. Povabil jih je, naj s seboj pripeljejo tudi prijatelje. Lina je na oratorij čakala vse leto. Veselila se je zanimivih iger in druženja, pa tudi vseh pogovorov o Bogu, lepih pesmi in molitev. Tokrat je pred spanjem prosila Jezusa, da bi se ji letos pridružila tudi Rija in Aman.

»Saj sploh ne veš, če sta kristjana,« jo je naslednjega dne opozorila mama. Po dolgem Lininem prigovarjanju je privolila, da se bo pogovorila z njuno mamo in ji v angleščini razložila, da lahko prideta tudi samo ob urah, namenjenih druženju in igri, če jima bo zaradi drugačnih prepričanj neprijetno ob molitvi v cerkvi. Čeprav je bilo Lino strah, da Rijina in Amanova mama otrokoma ne bo dovolila na oratorij, je ta povabilo sprejela odprtih rok.

Lina, Rija in Aman na oratoriju. Ilustracija: Bojana Dimitrovski 

Prvega dne oratorija ju je Lina predstavila svojim prijateljem. Seveda jim je že prej pripovedovala o zanimivih sosedih, ki so prišli z drugega konca sveta, zato so ju njeni sošolci hitro sprejeli medse. Učiteljica angleščine bi bila ponosna, če bi jih slišala, kako so se jima trudili razložiti pravila iger. Najbolj jima je bil všeč izlet na Brezje, ko so se spotoma ustavili še v Kranju na ogledu mesta. Tudi sama sta proti koncu oratorija novim prijateljem predstavila svojo deželo, njuna mama pa je za to priložnost pripravila gulab jamun, slastno indijsko sladico.

Zadnji dan je Rija Lino vprašala, kdo je Jezus. Lina ji je pokazala njegovo sliko v cerkvi in ji v angleščini povedala, da kristjani verjamemo, da je naš Bog, ki ima rad vse ljudi. »Vesela sem, da mi je poslal vaju in da sta postala moja prijatelja,« je dodala. »Tudi jaz sem vesela,« je odgovorila Rija. Prijeli sta se za roke ter stekli k župniku in animatorjem, ki so ravno začeli deliti sladoled.

Članek je bil objavljen v junijski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!