V reviji Zgodovinski zapisi (zvezek 15, 2018) je objavljenih trinajst prispevkov.

Ana Janžekovič je raziskala življenje zadnje ormoške grofice Marie Irme Wurmbach-Stuppach. Vladimir Trop je šel po sledeh zavednega ormoškega Sokola (s prikazom krojaškega mojstra Franca Tropa). Rajko Topolovec je prikazal delo prleškega »vesmeštra«, to je ročnega spretneža, ki si je pri hiši »vse« popravil sam. Manica Hartman je pod naslovom Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava prikazala mojstra rezbarskega dela Konrada Braučiča iz Ormoža.

Brane Lamut je napisal arheološko temo, prikaz keramičnih figuric konjenika, najdenih med izkopom leta 1962 v Ormožu. Isti avtor je prikazal tudi grbe plemiških rodbin iz ormoškega gradu.

Ko je ljuti Turčin teptal slovensko zemljo

Katja Zupanič pod naslovom »Slike, ki se predstavljajo, so pa res tako krasne, da jih je veselje gledati« piše o začetkih kinematografije v Ormožu. Nevenka Korpič je osvetlila zgodovino Žigrove slaščičarne v Ormožu. Miran Fišer in Bojan Rajh pišeta o vlogi in delovanju Občinskega upravnega organa za ljudsko obrambo Občin Ormož v pripravah in med vojno leta 1991.

Franc Zemljič in Patricija Kosi pišeta o učnem centru železniške dediščine Stanica Osluševci in Podgorci. Srečko Pavličič je predstavil DOZO, to je centralni arhiv križniškega reda na Dunaju. Ivan Rihtarič piše o kmetijstvu na Spodnjem Štajerskem med letoma 1914 in 1918 skozi pisanje časopisa Štajerc. Franc Krnjak je prispeval članek z naslovom Zgodovina, ki je ni mogoče zaobiti, črtico »iz davnih časov, ko je ljuti Turčin teptal slovensko zemljo, in začetek konca panonske Slovenije ali Slovenijeh«.