Vrnitev v Rim je zame vedno nekaj posebnega. Mesto, kjer se zgodovina prepleta z večnostjo, ima svoj ritem. A tokrat moj cilj ni bil turistični ogled, temveč romanje k izviru – na grič Aventin, na Papeški liturgični inštitut svetega Anzelma. Tja sem odšel na mednarodni tečaj o bogoslužni pastorali, ki je potekal od 17. do 21. novembra 2025.

Udeleženci mednarodnega tečaja na skupnem sprejemu pri papežu Leonu XIV. v dvorani konzistorija v Apostolski palači. FOTO: Vatican Media

Čeprav je izobraževanje prvenstveno namenjeno škofijskim referentom za bogoslužje – v naši nadškofiji to odgovorno službo opravlja tajnik, sam pa mu pri slovesnostih v stolnici in drugod po potrebi z veseljem pomagam –, sem začutil močno željo po udeležbi. Prosil sem našega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla za dovoljenje in podporo, saj sem želel poglobiti znanje o tem, kako na ravni škofije in župnij pravilno oblikovati oziroma vzgajati bogoslužne sodelavce. Vrnil sem se s potrditvijo, da liturgična vzgoja ni stvar suhoparnih pravilnikov, ampak utrip srca Cerkve.

Papežev nasmeh je bil topel, očetovski. Ko me je blagoslovil, sem začutil, da liturgija resnično izvira iz življenja in se vanj vrača.

Srečanje s tistimi, ki jih običajno gledamo na zaslonih 

Tečaj smo začeli slovesno, z uvodnim evharističnim slavjem, ki ga je vodil msgr. Diego Ravelli, papežev glavni ceremonier. Mnogi ga poznate s televizijskih prenosov, kjer vedno zbrano stoji ob svetem očetu. Srečati ga v živo, spregovoriti z njim par besed in narediti skupno fotografijo, je bilo zame posebno doživetje. Izžareva mir, ki je pri njegovem delu nujen.

Z msgr. Diegom Ravellijem, papeževim glavnim ceremonierjem. FOTO: osebni arhiv

Duhovno okrepljeni po tem slovesnem začetku nas je v Apostolski palači sprejel papež Leon XIV. Priznam, imel sem pripravljenih nekaj uradnih stavkov, a ko sem stal pred njim in ga pogledal v oči, je uradnost izginila. V tistem trenutku nisem bil le udeleženec tečaja, bil sem mož, ki je pred kratkim sklenil sveti zakon. Papeža sem preprosto prosil za blagoslov. Dejal sem mu, da si želim biti dober mož in – če Bog da – tudi oče. Njegov nasmeh je bil topel, očetovski. Ko me je blagoslovil, sem začutil, da liturgija resnično izvira iz življenja in se vanj vrača.

Ceremonier ne sme biti v napoto molitvi, ampak mora biti nevidna opora, da vse teče gladko.

Ko prevzameš vlogo ceremonierja v Rimu: slovenska diskretnost 

Preberite tudi: Ali veste, kaj počne škofov ceremonier? 

Drugi dan tečaja je bil še posebej delaven. Predaval nam je msgr. Aurelio García Macías, podtajnik dikasterija za bogoslužje, zvečer pa je daroval sveto daritev. Ker je bil tečaj naravnan tudi praktično, mi je bila zaupana vloga ceremonierja pri tem bogoslužju.

Pri obhajanju evharistije, ki jo je vodil msgr. García Macías, sem prevzel vlogo ceremonierja. FOTO: osebni arhiv

To je bila zame izjemno zanimiva izkušnja, ki me je spodbudila k razmišljanju o razlikah v našem delu. V Italiji in Vatikanu je vloga ceremonierja zelo vidna – je figura, ki je ob škofu na vsakem koraku, ga usmerja in vodi skoraj kot »prometnik«. V Sloveniji pa to vlogo dojemamo drugače. Smo bolj diskretni. Sam si prizadevam, da sem vključen v dogajanje, a viden le takrat, ko je to res potrebno. Ceremonier ne sme biti v napoto molitvi, ampak mora biti nevidna opora, da vse teče gladko. Kljub temu je bila čast služiti ob tako visokem gostu iz Vatikana.

Ko si duhovnik ali ministrant nadene liturgično oblačilo, si nadene Kristusa – služabnika.

Oblačilo ni kostum, ampak Kristus 

Kaj sem torej odnesel iz predavalnic »Svetega Anzelma«? Morda se sliši nenavadno, a najbolj se me je dotaknil stavek o mašnih plaščih. Predavatelj je rekel: »Oblačilo duhovnika ni preobleka ali maska, ampak pomeni 'odeti se v drugega' – v Kristusa.« To ni gledališki kostum. Ko si duhovnik ali ministrant nadene liturgično oblačilo, si nadene Kristusa – služabnika.

Utrinek s predavanj na inštitutu Svetega Anzelma. FOTO: osebni arhiv

Govorili smo o tem, da živimo v času velikih sprememb. Da včasih preveč skrbimo za zunanjo obliko, pozabljamo pa na življenje. »Med obliko in življenjem, vedno izberite življenje,« nam je bilo rečeno. To me je spomnilo na nas doma. Velikokrat tarnamo, da nimamo škofijskih liturgičnih komisij. A v Rimu sem spoznal, da se prava »reforma« začne pri meni. Ne potrebujem dekreta, da bi pri bogoslužju lepše bral berilo ali da bi razumel, da je tišina v cerkvi prostor za Boga.

Papež Leon XIV. nas je v svojem nagovoru prav tako opozoril: ne bodite nemi opazovalci! Liturgija nas mora spremeniti. Če pri liturgiji samo »sedimo in gledamo«, smo zgrešili bistvo.

Iz Italije se vračam z željo, da bi ob naslednjem obhajanju evharistije – bodisi kot ceremonier bodisi kot vernik v klopi – bolj zares poslušal in bolj zares molil.

Assisi: Zaključek pri Frančišku in Klari 

Po intenzivnih dneh v Rimu, polnih predavanj in vtisov, sem začutil potrebo po tišini. Ob koncu tečaja sem »skočil« še v meni zelo ljubi Assisi. Tam, v preprostosti svetega Frančiška in svete Klare, se človek najlažje duhovno in telesno nahrani. Kot pravi pesem, ki mi je v tistih trenutkih odzvanjala v srcu: »Pa mi kar samo zapoje srce Sončno pesem …« (iz pesmi Srečanje s svetim Frančiškom).

Trenutek, ki mi bo ostal v spominu: papeža Leona XIV. sem prosil za blagoslov, da bi bil dober mož in oče. FOTO: osebni arhiv

Iz Italije se tako ne vračam z glavo, polno novih pravil, s katerimi bi »težil« domačemu župniku. Vračam se z željo, da bi ob naslednjem obhajanju evharistije – bodisi kot ceremonier bodisi kot vernik v klopi – bolj zares poslušal in bolj zares molil. To izkušnjo želim deliti z vami: bogoslužje je živo, lepo in vir našega veselja.