Katedrala Santiago de Compostela v Španiji praznuje osemstoletnico posvetitve. Kot poročajo pri Radiu Vatikan, je ob tej priložnosti tamkajšnji nadškof Julian Barrio pripravil pastoralno pismo in okroglo obletnico orisal kot veliko priložnost, da se verniki Bogu zahvalijo za dar vere ter še povečajo zavzetost za prenašanje vere na prihodnje generacije, tudi tiste osebe, ki so se oddaljili od Cerkve.

Praznovanje osemstoletnice posvetitve bazilike bo po nadškofovih besedah nedvomno pripomoglo k obnovi zavesti o pripadnosti nadškofijski cerkveni skupnosti Santiago de Compostela. Tako Cerkev postane ena sama hiša in ena sama šola občestva. Santiaški nadškof je tudi izpostavil lastnosti, ki jih mora imeti katedrala: biti mora odprta, živa in prijetna. »Odprta hiša,« piše nadškof, »v katero lahko vsi vstopijo, da bi molili, občudovali umetnost ali preprosto okušali tišino, v kateri je lažje slišati Božjo besedo in jo premišljevati v srcu.« Svetišče mora biti tudi živa hiša, v smislu, da v njej bivajo ljudje, oziroma da je v njej navzoče občestvo. Katedrala pa mora biti prav tako »prijetna hiša, v kateri se kaže življenje krajevne Cerkve«, hkrati pa tudi »Cerkev v svoji celovitosti«, izpostavlja nadškof Barrio.

Pri tem poudarja, da katedrala ni muzej. V njej namreč Cerkev moli in obhaja skrivnost vere, saj če Jezus ne bi vstal od mrtvih, svetišče ne bi imelo smisla, bilo bi prazna in žalostna hiša. Nadškof izpostavlja, da »je katedrala simbol vidne Kristusove Cerkve« in da je preko »veličastnosti svoje arhitekture znamenje duhovnega templja, ki se nahaja v duši vsakega človeka«. Zato nas temeljni kamen katedrale spominja, da moramo mi, ki smo živi kamni krščanskega občestva, sloneti na Kristusa, ki je pravi vogelni kamen.

»Katedrala je učiteljica, ker preko svoje zgradbe poučuje vero; je bolnišnica, kadar sprejema zaradi življenjskih naporov in negotovosti utrujene romarje; je čuvajka, ki bdi nad grobom sv. Jakoba apostola,« piše santiaški nadškof.