V Cerkvi na Slovenskem smo v soboto, 2. februarja, praznovali svečnico in hkrati dan posvečenega življenja, ko se redovniki in redovnice s škofi ordinariji zberejo po posameznih škofijah in se zahvalijo Bogu za dar redovništva. Slogan dneva je bil Ker je tudi mene osvojil Jezus Kristus.

Redovniki in redovnice iz celjske škofije so se zbrali v baziliki sv. Marije v Petrovčah, v Kopru so se srečali v frančiškanski cerkvi sv. Ane, v Mariboru so molili za nove duhovne poklice in svetost poklicanih pri šolskih sestrah, župnija Lendava je gostila redovnike in redovnice iz murskosoboške škofije, novomeški posvečeni so se zbrali v Šentjerneju, redovniki in redovnice iz ljubljanske nadškofije pa so svojo zahvalo izrekli na Brezjah.

»Ne zapuščajmo templja«

Nadškof Stanislav Zore se je v svoji pridigi navezal na sporočilo iz evangelija, naj ne zapuščamo templja, in sicer templja srca in templja na skupnosti. V templju srca je namreč Bog vtisnil svoje obličje. Če ga zapustimo, postane kot zapuščena hiša. Tempelj skupnosti je zahteven, saj se moramo v njem učiti poslušati, sprejemati, molčati, moliti in odpuščati, laže je storiti obratno, je opozoril nadškof, vendar ne sprejemamo tega templja v ljubezni drug do drugega, je kapela le beg pred odnosi.«

»Dopuščamo, da nas Kristus s svojo lučjo osvetli«

Ob 150. obletnici ustanovitve kongregacije Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja so se redovniki in redovnice mariborske nadškofije srečali prav pri tej skupnosti. Nadškof Cvikl je zbranim dejal, da je njihova služba na prvi pogled včasih neopazna, prav pa jo pozna le Bog, pa naj gre za tiho žrtvovanje v tihoti in molitvi, za delo z mladimi v katehezi, za pomoč bolnim ali za kakršnokoli služenje po občestvih.



»Poklic kristjana in še posebej nas, Bogu posvečenih oseb je v tem, da dan za dnem dopuščamo, da nas Kristus s svojo lučjo osvetli, da lahko potem Njega, ki je luč, prinašamo v svoja okolja, v naše skupnosti in ga izžarevamo v poslanstvu, ki nam je zaupano. Z drugo besedo, da vedno bolj postajamo luč za druge,« je dejal nadškof Cvikl.

»Tudi Cerkev v celoti je odvisna od naravne moči svojih otrok in družin in rodov in narodov«

V cerkvi sv. Ane v Kopru je koprski škof Jurij Bizjak spregovoril o koreninah, na katere pozabljamo, zato se izgubljajo. »Tudi Cerkev v celoti je, bolj kot si običajno priznamo, odvisna od naravne moči svojih otrok in družin in rodov in narodov! Naravna oslabelost nas podzavestno navdaja s strahom pred prihodnostjo.« A to ni prvič v zgodovini, o tem je pred 1600 leti pisal tudi sv. Hieronim. »Niti sveti Hieronim niti njegovi sodobniki, kakor nam je vsem dobro znano, teka zgodovine niso preusmerili in še manj zaustavili: Cerkev je v svoje vrste sprejela nove narode in jezike.«

»Redovništvo ne more obstati v lastnem preživetju, temveč v razločevanju«

Murskosoboški škof Peter Štumpf je v pridigi dejal, da v redovnih zaobljubah okušamo umiranje sebi, svojim strastem, pastem, sebičnim željam, da bi lažje videli Jezusa, čeprav tudi redovniško življenje lahko zatava v mnoge pasti. »Nevarnost posvetnosti si je nadela novo podobo: Razločevati po svoje. Ne razločevati skupaj s pastirji. Kaj to pomeni? Po skupnostih se dokaj pogosto pojavlja težnja, da razločuje vsak po svoje. Vsak ima svoj urnik, svoje delovne obveznosti, svoj čas za molitev, svoje navade in vse to upravičuje s svojo redovno karizmo. Mnogo se sicer moli, dela, ustvarja, vendar vsak po svoje.«

To se lahko zgodi, ker je redovnikov malo in si le želijo nekako preživti, je opozoril škof, vendar, »redovništvo ne more obstati v lastnem preživetju, temveč v razločevanju, kaj je tisto ali pa kaj ni tisto, kar prebuja v nas hrepenenje po Kristus, oziroma tega hrepenenja ne prebuja. Če ostajamo na nekem kraju, kjer smo do sedaj bili zaradi hrepenenja po Kristus, je to prav. Če gremo drugam, ker nas tja vleče še večje hrepenenje po Kristusu, je to še bolje.«



»Ljubezen je tista, ki lepša službo in delo za bližnjega ter mu daje vrednost«

Slovesno mašo v farni cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju je ob somaševanju župnika Antona Trpina in še devet duhovnikov daroval škof Andrej Glavan, ki je vprašal vse zbrane, ali razumejo svoje življenje in poklic kot služenje Bogu in bližnjemu, še posebej pa v redovni skupnosti, v službi bolnim in ostarelim, onemoglim pa tudi mladini, ki išče orientacijo in odgovore čemu in zakaj in za koga živeti. »Ljubezen je tista, ki lepša službo in delo za bližnjega ter mu daje vrednost. Življenje je darovanje. Zadržati ga zase, pomeni umreti. V darovanju je bistvo svetosti posvečenega življenja,« je povedal.



Zbranim posvečenim je dejal, da so »iz zaobljube pokorščine iz zaljubljenosti v Kristusu darovali svojo prostost, da bi bili deležni še večje notranje svobode; iz zaobljube uboštva se odpovedali bogastvu, razkošju, vsemu, kar je minljivo, zato da bi bili bolj bogati v Bogu; iz zaobljube čistosti duha in telesa Bogu darovali svoje srce, da bi bilo oltar in ljubezen sveta v njem nebeški žar.«



Omenil je tudi knjigo papeža Frančiška Moč poklicanosti, kjer sveti oče na vprašanje, kako naj povečamo navdušenje v mladih za hojo za Kristusom, odgovori: »Živite veselje posvečenosti. Da ste vesele priče posvečenosti. Mladi to vidijo in pridejo. Ker vidijo moč poklicanosti. Ni treba ničesar drugega. To je najboljša propaganda.«

Dan posvečenega življenja je leta 1997 uvedel sv. papež Janez Pavel II. in se praznuje na praznik Gospodovega darovanja – svečnico, da bi se vračali k izvirom svojega poklica, vsako leto znova potrdili svojo izbiro in prosili za naprej.

Foto: Radio Vatikan, Jože Potrpin