Smo v času, ko po svetu in tudi pri nas potekajo vsakoletni pohodi za življenje. Na njih se podkrepljeno zavzemamo za najbolj ranljive in nemočne člane naše družbe – otroke. In prav je tako, kajti s tem dragocenim darom resnično tolikokrat ravnamo vse prej kot primerno in pravično, zlasti pa ne spoštljivo. Kot po tekočem traku in že kar rutinsko ubijamo nerojene, zanemarjamo tiste, ki so včasih že kar po čudežu prijokali na svet, predvsem pa se jih vedno bolj izogibamo kot večje ali manjše breme, ki nam krade svobodo.

In si zaradi razmer vedno slabše demografske slike, ki kot pošast preti nad nami, da nas bo zdaj zdaj požrla, kot družba zastavljamo ključno vprašanje: Otroci, kje vendar ste? Dejstvo, da jih je malo, celo vedno manj, namreč že dolgo časa ni novo. A če dobro pomislim, gre za precej neumno, celo shizofreno, pravzaprav retorično vprašanje. Odgovor je namreč bolj ali manj znan. Otrok ni, ker smo se in se še vedno na vso moč trudimo, da vzdržujemo to neljubo dejstvo. In je po...