Če smo kot otroci pisali, se to opazi tudi v odraslosti

Ko smo bili otroci, je bilo veliko veselje odpreti nabiralnik in v njem zagledati kuverto, naslovljeno na naše ime. Verjetno se vsak strinja, da bi svojemu osnovnošolskemu otroku privoščil enako veselje. Seveda pa v današnjem času hitrega interneta in pametne tehnologije do tega ne pride brez truda. Poletje je odličen čas, da otroke navdušimo nad to dejavnostjo. Kako to dosežemo in kakšne prednosti ročno pisanje pisem prinaša otrokom, smo se pogovarjali z Nadjo Lazar, predsednico društva Radi pišemo z roko in učiteljico na Waldorfski OŠ v Ljubljani. Nadja Lazar je učiteljica in predsednica društva Radi pišemo z roko. FOTO: Jana Petrak Zajc Kako otrokom lahko koristi dopisovanje na roko? Zagotovo jim pomaga pri socializaciji, navezovanju stikov, predvsem pa je pri pisanju na roko poudarjen čustveni vidik. Besede drugače tečejo, če so napisane na roko, kot če jih tipkamo – to vemo vsi, ki se poslužujemo obeh pristopov. Na roko gredo bolj prek srca, na tipkah pa bolj prek razuma. Pomemben vidik pa je tudi zasebnost. Če je nekaj napisano na roko in zapakirano v kuverti, je res samo naslovnikovo. Vedno bolj se kaže, da kar pošljemo po spletu, ni nujno samo naše. Ali pisanje na roko tudi pozitivno vpliva na razvoj možganov? To pa sploh! Nevrologi, ki so spremljali možgane med pisanjem z roko, so ugotovili, da so takrat aktivirani praktično vsi centri v možganih, dogaja se veliko večja možganska nevihta. Pa možnost imamo prečrtati, zbrisati, se vrniti nazaj in na koncu vse še enkrat urejeno prepisati. Kako je prejeti na roke napisano pismo v primerjavi z natipkanim besedilom? Bralec se mora potruditi, težje je »pasti« v kodo posameznikove pisave. Sploh pa nam vsem pozornost pri branju upada. Sama pri sebi opažam, da si moram res vzeti čas, kadar hočem brati besedilo na papirju, ker je ta svet tako hiter, da bi vsak ves čas še nekaj počel zraven. Otroci se pritožujejo, da če si pišejo navadna pisma, od enega do drugega pisma že pozabijo, kaj so napisali v prejšnjem … To je lahko res problem, sploh če med enim in drugim pismom mine veliko časa. Danes je svet tako hiter, da se lahko od povsod slišimo in vidimo. Včasih pa smo nestrpno pričakovali samo, kaj bo pisalo v pismu. Pri določeni starosti se mi zdi dobro otrokom predlagati dopisovanje. Vidim pa, da proti koncu študija, v začetku dvajsetih mladi spet radi posegajo po komunikaciji preko pisem. V kateri starosti bi priporočali, da si otroci začnejo dopisovati pisma z vrstniki? Rekla bi, da je najbolje v četrtem, petem razredu, ko so dovolj spretni v pisanju in tudi že pokažejo zanimanje za iskanje novih prijateljev. Lahko si tudi dopisuje cel razred ene šole z razredom neke druge. Zelo občutljivo je namreč, če nekdo dolgo ne odpiše ali pa sploh ne. Če si razred dopisuje z razredom, ni tega občutka. Kaj bi pa rekli tistim, ki se jim papirnata pošta zdi prepočasna? Naša pošta je res počasna, zdaj imajo tri dni časa, da pošiljko dostavijo z enega konca države na drugega, če ne plačaš prednostne pošiljke. Otroke po svoje razumem. Čakati na pismo je včasih zelo težko. Spominjam se svojega dopisovanja s svojim partnerjem, ko je bil še v jugoslovanski vojski. Pisma so vsak dan letela sem in tja, saj sva si res vsakodnevno pisala. Danes smo ljudje prikrajšani za pričakovanje, saj ne znamo več čakati. Otroci se tako lahko učijo, da je čas pričakovanja dragocen. Ali pa jim je spodbuda, da odpišejo pogosteje. Imate kakšen nasvet za tiste, ki niso samozavestni glede svoje pisave? Rekla bi, da nobena pisava ni grda. V društvu grafologov pravijo, da ni grde pisave. Mi analiziramo elemente, nagnjenost, naklone. Ne presojamo lepote. Lahko je nečitljiva, grda pa ne. Vsak človek ima svojo pisavo, ki na neki način tudi odseva njegovo osebnost. Pozna se tudi, koliko pišemo – če veliko, je ta bolj izpisana, če manj, smo bolj okorni. Ali pa tudi, koliko smo že kot otroci pisali. Če smo veliko, se to opazi tudi v odraslosti. Tudi starši bi lahko s svojo pisavo vplivali na otroke. A vprašanje je, koliko otrok sploh še pozna pisavo svojih staršev. Ti vzori so pomembni. Za začetek bi recimo lahko vsak v družini to poletje napisal eno razglednico z morja. Tudi ta navada je žal že skoraj povsem zamrla.

Če smo kot otroci pisali, se to opazi tudi v odraslosti

Če smo kot otroci pisali, se to opazi tudi v odraslosti

Kako otrokom lahko koristi dopisovanje na roko?

Ne pišem za tiste, ki ne berejo

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.