Ali so oratoriji zato, ker animatorji delajo brezplačno, slabša izbira za poletni čas? Prepričan sem, da ne, saj animatorji ponujajo navdušenje, srce, veselje, energijo. Kot duhovnik, odgovoren za Oratorij na nacionalni ravni, spremljam zlasti voditelje oratorijev na različnih pripravah in usposabljanjih. Vedno znova me gane in hkrati potrdi v veri, ko v vsaki generaciji oratorijskih voditeljev vidim zagon, željo in voljo, da bi za animatorje, otroke, starše in svoje župnije naredili veliko dobrega.

Ali so animatorji zato, ker delajo brezplačno, za kaj prikrajšani? Tisti čas bi vendar lahko dodatno zaslužili s poletnim delom, potovali na drug konec sveta, lahko bi … toliko je možnosti. Biti animator mlajšim udeležencem na oratoriju je izkušnja, ki je ne dobiš kar tako, in je bogastvo, ki šteje. Poznam več učiteljic, ki so se za svoj poklic odločile, ker so bile animatorke in so videle, da jih delo z otroki veseli. Poznam več projektnih vodij v podjetjih, ki trdijo, da so izkušnje vodenja timov pridobili na oratoriju ali pri skavtih. Otroci so naše največje bogastvo, to vsako leto potrjujejo veseli obrazi animatorjev v 300 slovenskih župnijah.

Biti animator mlajšim udeležencem na oratoriju je izkušnja, ki je ne dobiš kar tako, in je bogastvo, ki šteje.

Skušajmo potegniti vzporednico z družinskim življenjem. Prostovoljski počitniški programi dokazujejo, da otroci niso tako dragi, kot je velikokrat slišati. Čudovite trenutke lahko preživimo za zelo nizke stroške v domačem kraju. Velja tudi nasprotno – lahko smo osamljeni v zlatih kletkah. Psihologi in sociologi ugotavljajo, da stiske in nesrečnost sodobnih mladih izhajajo iz individualizma in tekmovalnosti, ki sta se kot vrednoti prikradla med nas. Težava je, ker je samo eden lahko najboljši in je zato veliko poražencev (nesrečnih). Če kot vrednoto vzamemo medsebojno pomoč, sodelovanje, solidarnost, potem lahko vsak pomaga vsem. Ljudje smo narejeni, da si pomagamo, ne da zmagamo. Solidarnost in prostovoljstvo obogatita tako tistega, ki daje, kakor tistega, ki prejema.

Govorim o oratoriju in še ničesar nisem rekel o veri … Osebno poznam tri mlade, ki niso bili verni in so v skupini animatorjev, ki jih je sprejela, spoznali vero ter se nato dali krstiti. Voditelji oratorijev pričujejo o nevernih ali malo vernih udeležencih oratorija, ki se nato vpišejo k rednemu verouku.

 Poznam več projektnih vodij v podjetjih, ki trdijo, da so svoje izkušnje vodenja timov pridobili na oratoriju ali pri skavtih.

Kot duhovnik sem imel pogosto občutek, da bi lahko animatorji na rakovniškem oratoriju, ki sem ga deset let vodil, še bolj poglobili vero in duhovnost. Spraševal sem se, ali jim oratorijsko druženje sploh kaj pripomore k veri. Včasih so številni mladi hodili na duhovne vaje, dandanes jih veliko težje spodbudiš k taki izkušnji. Potem so bili tu še primeri mladih iz vernih družin, ki so jim starši nudili vso versko vzgojo, a so vero zapustili. In vendarle so danes vidni sadovi, saj je tudi izkušnja animatorstva opogumila več posameznikov, da so postali voditelji skupin za pare in voditelji zakonskih skupin, da so aktivni stebri v župniji.

Če bi me na koncu vprašali, kako bi z eno besedo povzel zgornje razmišljanje, potem bi bila magična beseda »skupnost«. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen,« nas spodbuja Jezus.