»Otroškost in spontanost je treba negovati«

Prijetno sem bila presenečena, ko se je 52-letni igralec Mestnega gledališča ljubljanskega Gaber Trseglav v pogovoru izkazal za zelo podobnega priljubljenemu liku mesarja Frenka v seriji Skrito v raju. S svojo hudomušnostjo, prijetnostjo in zavezanostjo družini je idealen kandidat za našo rubriko Ljudje dobre volje, zato vam ga z veseljem predstavljamo. Od gledališča do filma Gaber Trseglav je na svet privekal leta 1973 na Jesenicah. Pri 23 letih se je vpisal na AGRFT ter študiral dramsko igro v letniku profesorjev Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Od leta 2001 do leta 2004 je bil zaposlen v Prešernovem gledališču v Kranju, vse od leta 2004 pa je član ansambla MGL. Poleg raznovrstnih gledaliških vlog, med katerimi izstopajo vloge Florinde v Beneških dvojčkih, Mendela v Goslaču na strehi, Parazita v Oslih ter druge, ima bogato filmsko in radijsko kariero. Igral je v filmih Orkester, Božična večerja ter Kandidatka in šofer. Da je Gaber precej dejaven, pove dejstvo, da je sodeloval tudi pri sinhronizacijah celovečernih in televizijskih risank, kratkih študentskih filmih ter javnih recitacijah poezije. Ne le to, zavihtel je režisersko paličico pri projektih waldorfske gimnazije ter v Gledališču Toneta Čufarja. Kot izvršni producent je imel prste vmes celo pri izidu ženine glasbene plošče. Nastopil je tudi v številnih TV serijah: Jezero, Ekipa Bled, Česnovi, Usodno vino, Več po oglasih in seveda Skrito v raju. Trseglav je z umetnostjo tako povezan že četrt stoletja. Ko je v procesu študiranja lika, se usede v kakšen temen kotiček in opazuje ljudi ter njihovo obnašanje. Pritegnejo ga človeške napake in pomanjkljivosti, saj so ravno te tiste, ki osebo delajo zanimivo. Pozoren je na stvari, ki se ne izgovorijo in se kažejo v dejanjih. Zanimivi sta mu tudi hoja in drža ljudi. Kdor razmišlja pozitivno, pripoveduje, ne bo imel zaprtega telesa, zgrbljenosti in hoje navznoter. Človekovo razmišljanje vpliva na njegovo telo oz. na to, kako ga nosi, dodaja poznavalsko. Ko Gaber postane mesar Frenk Kljub temu da se je serija Skrito v raju končala že zgodaj poleti, ne moremo mimo nje. V njej je Gaber zaigral humorno vlogo mesarja Frenka. Pri njegovi upodobitvi ni bilo treba iskati močnega nasprotja samega sebe, čustveno pa je hotel biti čim bolj razgiban in pristen. V vlogi ni iskal drugih značilnosti, temveč je bil na setu enostavno dobre volje. Seveda med Gabrom in Frenkom obstajajo tudi razlike; Frenk je naivnejši in popustljivejši. Sicer pa je od žene in hčera požel pohvalo, da je lik Frenka zelo dobro upodobil. Na snemanju se je zgodilo marsikaj zanimivega. V drugi sezoni je bil prizor, ko sta bila Frenk in Dino v mesnici in Frenk ga je uvajal v delo. Na koncu prizora so igralci kot vedno improvizirali. Gaber je s svoje mize vzel neko steklenico, jo odprl in podal Dinu. Ta jo je nagnil, spil in … precej močno ga je ožgalo v ustih, saj je bila v njej zelo stara voda. Lahko si mislimo, kako zelo se je ustrašil Trseglav. Na nebu ima tri »angelčke« Svoj čas igralec sicer najraje preživlja z družino, še več, ta mu daje smisel. Z ženo Natašo, s katero sta skupaj dve desetletji, imata dve hčeri. Prvi trije otroci so prezgodaj odšli; sinček je odšel v tretjem, ena hči v osmem mesecu nosečnosti, druga hči pa je živela šest mesecev po rojstvu. Gaber pripoveduje: »Žena reče, da imamo na nebu tri angelčke. Na vprašanje, koliko otrok imam, odgovorim: 'pet'. Otrok prinese nekaj na ta svet in te česa nauči, lahko pa se zgodi, da morda še ni pripravljen. Z družino imamo vsako leto rituale, s katerimi ohranjamo odnos z otroki, ki jih ni več na zemlji. Hčeri vidita, da se jih spominjamo in jih ne tajimo. O tem je treba govoriti in stvari predelati – le tako lahko funkcioniramo in komu pomagamo.« S soprogo si želita ustvariti gledališko predstavo z naslovom Vsi moji otroci, ki bo namenjena ljudem s podobno zgodbo oz. ljudem, ki poznajo koga, ki jo ima. Želita jim pomagati najti odgovor, kako reagirati v takšnem položaju. Ni treba prebrati na tone knjig, pravi, pomembno je le stati ljudem ob strani. To ni neka visoka umetnost, dovolj je, da si človek, zaključi Gaber. Svojo družino rad razvaja Abraham, ki ga je dočakal pred dvema letoma, mu je dal misliti. Spodbudil ga je h globljemu razmišljanju o sebi in svojem bistvu. Ne le to, odločil se je tudi, da se bo več ukvarjal s športno aktivnostjo. So imeli kaj pri tem tudi njegovi otroci? Tega ne vemo, vemo pa, da Gaber uživa v tem, ko gleda hčeri, kako odraščata. Zatrjuje, da je največje darilo vzgojiti otroka z osnovnimi vrednotami – da ve, kaj je prav, in da je spoštljiv do starejših. »Ko vidiš, da je imela vzgoja svoj sad, lahko samo sediš, obnemiš in si zadovoljen,« pravi. Svojo družino rad razvaja s kuhanjem, rad se loteva novih jedi in jih preseneti. Glede na pohvale družinskih članov so njegove kulinarične spretnosti precej dobro razvite. Jesti v restavraciji zanje ne predstavlja posebnega užitka, saj je doma vse bolj okusno. »Ni dobro, če življenje jemljemo preresno« Prav tako kot dobra hrana mu je pomemben tudi humor. »Ni dobro, če življenje jemljemo preresno. S humorjem lahko prebrodimo marsikatero težko zadevo, z njim pa se tudi sprostijo takšne in drugačne mišice,« pove in doda: »Če moja žena ne bi bila duhovita, je ne bi oženil.« Simpatični igralec se zaveda, da je žena Nataša, sicer akademsko izobražena glasbenica, pianistka, kantavtorica in pedagoginja, precej razumevajoča, in da se je morala pri vzgoji in skrbi za otroke precej bolj odrekati kot on. Bila so namreč obdobja, ko je bil zaradi dela precej odsoten, celo deset mesecev letno. Poletje v polnosti posveti družinskim članom, če jih ni ob njem, jih močno pogreša. Katere pa so Gabrove značilnosti, ki bi jih označil za malce »čudaške«? Brez zadrege priznava, da se včasih obnaša letom neprimerno. Morda bi ga lahko kdo imel za otročjega, norega ali celo neumnega. A sam ima o tem popolnoma drugačno mnenje: »Otroškost in spontanost je treba podpirati in negovati. Znam se sprostiti, drugi pa se v tem morda brzdajo. Res pa je, da se, odkar sem bolj prepoznaven, v javnosti držim nazaj, saj sem nekomu lahko zgled in vzor. Slabega vzora ne želim dajati.« In dodaja: »Sprašujem se, kaj sploh je čudaškost. Je res 'čudno' to, da se čudiš življenju in si vzameš čas ter opazuješ ptico na veji?«

»Otroškost in spontanost je treba negovati«

»Otroškost in spontanost je treba negovati«

Od gledališča do filma

Rožni venec na Radiu Ognjišče

Klic

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.