Zaščitna ozonska plast v celoti vpije ultravijoličen-C spekter sončnega sevanja, večino ultravijoličnega-B spektra, v veliki meri pa prepušča ultravijolično-A sevanje. Človeštvo je z industrijsko dejavnostjo v preteklem stoletju v ozračje vneslo veliko snovi, ki so v nižjih plasteh, bližjih zemeljskem površju, povsem neškodljive, v zgornjih plasteh pa zaščitno ozonsko plast uničujejo.

Leta 1987 je bil sprejet Montrealski protokol, ki je pričel omejevati uporabo ozonu nevarnih snovi ter prepisal stopnjo omejevanja proizvodnje. Industrija je škodljive snovi pričela nadomeščati, protokol pa so kasneje še poostrili. Količina škodljivih snovi, ki smo jih ljudje sprostili v ozračje je naraščala do izteka tisočletja in od takrat počasi upada, a te zaradi dolgoživosti še vedno predvsem nad Antarktiko in Arktiko še vedno povzročajo znatno izgubo ozonske zaščitne plasti.

Na velikost ozonskih lukenj, njihovo trajanje in količino izgubljenega ozona pomembno vplivajo meteorološke razmere. Luknja nad Antarktiko naj bi se postopoma zmanjševala in raven iz leta 1980 dosegla okrog leta 2070.

Največjo obseg je luknja nad Arktiko dosegla lani spomladi. FOTO: Pexels

Je sezonski pojav

Ne le, da je ozonska luknja prostorsko omejena, je sezonski pojav. Vsako leto nastane nad Antarktiko in največji obseg doseže septembra in oktobra, do najkasneje decembra se njena plast nad južnim polom obnovi. Med februarjem in aprilom ozon izginja tudi na Arktiko, a se tam zaradi višjih temperatur to dogaja v manjši meri, te se namreč le redko spustijo tako nizko, da bi se pričelo intenzivno izginjanje ozona.

Največji obseg do danes je ozonska luknja nad Arktiko dosegla leta 2020 spomladi, velik obseg je nakazovala že spomladi 2011. To leto so bile razmere dokaj sprejemljive, a to potrjuje dejstvo, da gre razlike med leti pripisati vremenskih razmeram.