Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

p. Bogdan Rus in slikar Andrej Jemec: Križev pot

Za vas piše:
Bogdan Rus
Objava: 19. 03. 2022 / 10:00
Oznake: Molitev, Postni čas
Čas branja: 18 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.03.2022 / 13:06
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

p. Bogdan Rus in slikar Andrej Jemec: Križev pot

p. Bogdan Rus in slikar Andrej Jemec: Križev pot
Avtor podob križevega pota je Andrej Jemec.
Na tretjo postno nedeljo, ko po mnogih župnijah v cerkvah ali ob kapelicah v naravi molimo križev pot, predlagamo molitev križevega pota, ki smo ga na začetku postnega časa, kot je že dolga tradicija, objavili v tiskani številki Družine (9/2022). Besedilo je napisal p. Bogdan Rus, podobe križevega pota je ustvaril akademski slikar Andrej Jemec.


Čuden dvoboj Božji

smrti in življenja,

temelj naše vere,

vrata večnosti.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Ko skriješ svoje obličje, se prestrašijo,/ ko jim vzameš dih, preminejo /in se v prah povrnejo./ Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjeni,/ in prenoviš obličje zemlje (Ps 104,29-30).

Dobri Bog. S tvojim Sinom hočemo danes stopati po križevem potu. Potem ko je človeštvo tri leta hodilo križev pot bolezni, bi radi premišljevali stopinje našega skupnega križevega pota. Nanj želimo gledati z očmi trpečega Jezusa. Ob bolnikih, ki so celo močnih teles ostali brez diha, želimo premišljevati o tem, kako si ti Stvarnik, ki nam daješ svoj dih. Toda ta dih potrebuje Svetega Duha, da bi vedeli, za kaj živimo, kdo nam daje smisel in kako smo povezani v eno veliko občestvo. Daj nam doživeti postaje tega križevega pota kot Jezusove in naše.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas. 

p. Bogdan Rus, avtor besedila križevega pota. FOTO: Tatjana Splichal

Prva postaja: PILAT OBSODI JEZUSA NA SMRT

Tedaj je gospodar vinograda rekel: »Kaj naj storim? Poslal bom svojega ljubljenega sina, morda bodo njega spoštovali« (Lk 20,13).

Potrebujemo oblastnike. Dobre, predane, požrtvovalne in pravične. Take, ki si upajo vladati. Tako deluje vsaka družba – brez teh vladajo samovoljneži ali skrite strasti. Pravijo, da se je Pilatu njegova služba studila. In Jezusa je obsodil, čeprav še sam ni verjel, da je to potrebno. 

Jezusa je obsodil, ker je bilo tako najlažje; ker mu je njegova kultura dajala možnost, da je bil lahko gospodar nad življenjem in smrtjo.

Druga postaja: JEZUSU NALOŽIJO KRIŽ

Božji duh me je ustvaril, dih Vsemogočnega mi daje življenje (Job 33,4).

Bolezen, kazen, bolečina. Vse to je za človeka vedno nekaj neznanega in težkega. Smer našega življenja vključuje razvoj in rast. Še toliko bolj, kolikor vložimo tudi svoj trud, kolikor sami sprejemamo zahtevnost življenja. V to pot zaseka bolezen razpoko kot nekaj nenaravnega, nepričakovanega in tujega. Mnogi bolniki, ki so se zdravili na kovidnem oddelku, niso rekli, da imajo kovid, ampak da imajo »tisto bolezen«. Neznano, težko bolezen, nadbolezen, ki teži vse ljudi; zaradi nje pa trpijo oni, nesrečni izbranci.

Jezus s svojim križem tudi nas uči, da bi sprejemali neznane preizkušnje, a vendar z upanjem šli naprej.

Tretja postaja: JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

In rekel bom svoji duši: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje« (Lk 12,19).

Ko nas zadene neznana preizkušnja, so tudi bolečine, ki jih povzroči, nepričakovane. Bolezen ne pušča izbire. Če smo prej mislili, da smo gospodarji svojega življenja, nas bolezen naredi majhne. Zlasti če bolezen ali možnost bolezni doleti prav vsak kotiček našega okolja, prav ves svet. Takrat pademo in zdi se, kakor da prejemamo bolečine, ki ne bi smele obstajati.

Molímo, da bi zmogli razumeti, kako je epidemija razkrinkala naše življenjske laži, ko smo mislili, da smo sami gospodarji svojega bivanja in sami lahko urejamo svoje udobje in varnost. Molímo, da bomo zaradi te nesreče lažje prepoznali, kako naj živimo z Bogom, ljubímo bližnjega in izkušamo življenje táko, kot je.

Četrta postaja: JEZUS SREČA SVOJO ŽALOSTNO MATER

»Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48)

Miren in blag je bil dom, ki ga je imel Jezus ob svojih starših. Povsem mogoče je, da je Jezus tudi v otroštvu doživel kakšno bolečino, a starša sta mu bila brez dvoma dana kot najboljši dom zanj, ki je bil človek in Bog. Ko Jezus sreča mater na križevem potu, se zdi, kakor da za trenutek stopi v mir tega doma.

Molímo danes za tiste, ki so doživeli zaprtje javnega življenja kot grozo. Bodisi zato, ker v njihovem domu že leta in leta kraljuje alkohol, nasilje, zloraba ali kletev. Za tiste, ki živijo skrito in jih nobena statistika ne beleži in jim nihče ne pomaga. Molímo zase, da bomo postajali prava skupnost – spodbujeni po težkih izkušnjah bomo spoznavali in ljubili drug drugega in si ne zatiskali oči pred slabim. To nam bo omogočilo, da bomo pomagali tudi sami.

Peta postaja: SIMON POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom (Lk 23,26).

Človek je celota, tako si ga je zamislil Bog. Mi včasih skrbimo za telo, včasih za duha, redko pa skrbimo zase kot za celoto; redko se sprejmemo točno take, kot si nas je zamislil Bog. Zato je nesebična pomoč tako zelo pomembna. Ljudje, ki se dotikajo drugih ljudi, ki zanje skrbijo, jih umivajo in jih zdravijo, so veliki ljudje, preroki današnjega časa, vendar jih ne znamo vedno poslušati. Koliko požrtvovalnih ljudi je med epidemijo delovalo po naših bolnišnicah, dobrodelnih organizacijah ali drugje – skrito. Kako velike in dobre so njihove roke, ki so delale dela, vredna Boga! Če bi se znali vživeti v te ljudi in njihove odpovedi, svojim možganom ne bi dovolili, da razmišljajo o nesmiselnih stvareh, in svojim ustom ne bi dovolili, da govorijo lažnive besede; pred izgovorjeno besedo je namreč misel, pred mislijo je doživetje resnice, pred doživetjem resnice je srečanje, odnos.

Jezus je pot odrešenja usmeril tako, da je nanjo sprejel nekoga, da mu pomaga. Simona je ta pomoč posvetila. Posvečuje tudi nas, da bi vedno živeli resnico.

Šesta postaja: VERONIKA OBRIŠE JEZUSU OBRAZ

O tebi govori moje srce: »Išči njegovo obličje!« Tvoje obličje, GOSPOD, hočem iskati (Ps 27,8).

Naš svet je svet podob. Nekatere se nam hipno prikažejo na ekranih, spet druge na plakatih, spet druge se nam po pripovedovanju izrišejo v srcu. Ob njih se moramo vprašati: pa je vse to res? Ko je Veronika pristopila k Jezusu, mu je ponudila prt. Na njem se je upodobil Jezusov obraz. Tudi vero živimo s pomočjo podob, ki jih spoštujemo, in predstav, ki si jih ustvarimo. Zdi se, da včasih pozabimo na Boga in svojo vero obdamo z neštetimi podobami vere, kot da bi lahko podobe in predstave zamenjale Boga. Bog pa od nas želi živ odnos, ne naučenih podob in predstav. Živ odnos je sicer zahteven in izzivalen, a hkrati človeka osrečuje.

V epidemiji so bili mnogi zavedeni, šli so za podobami, ki ne morejo dati rešitve in življenja. Najhuje je, kadar celo podobe vere služijo za izgovor, kako zbežati od življenja.

Jezus pa na križevem potu ni delil podob. Kot v evharistiji se je razodeval tistim, ki ga iščejo. Molímo zase, da bomo znali iskati Božje obličje.

Sedma postaja: JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali z lažnimi preroki (Lk 6,26).

Prvi padec, napaka ali nesreča v nas vedno vzbudijo skušnjavo, da bi rekli: »To se ni zgodilo; kar se je pripetilo, je naključje.« Toda ko se padec, napaka ali nesreča ponovi, je ne moremo več zanikati, lahko si le lažemo. Taka laž pa nas uničuje. Epidemija se je tudi v tem pojavila kot učilnica življenja. Ker je zadela ves svet, je še toliko huje, ko se ponavljajo prvi, drugi tretji ... peti val. Ne izčrpava nas toliko preizkušnja sama – veliko bolj to, da kar traja. In če smo si ob prvem srečanju lahko lagali, da preizkušnje ni bilo, nas vsakič, ko se preizkušnja ponovi, poleg preizkušnje zadene še teža samolaganja.

Molímo za tiste, ki ob epidemiji niso zmogli vstopiti v šolo življenja, ampak so ta čas zamudili. Molimo zase, za trenutke, ko ne znamo biti resnični in resnicoljubni.

Osma postaja: JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE

Jezus pa se je obrnil k njim in jim rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki« (Lk 23,28).

Ni jasno, od kod na križevem potu žene; pa tudi, kakšen je bil njihov namen; so bile med njimi objokovalke iz navade, žene, ki so raje jokale nad javnimi obsojenci, kot da bi bile sočutne v svojem okolju – doma, kjer je najtežje? Ali pa so bile tam žene, ki so skrito objokovale vojne, upore in tiranijo vseh, ki so stiskali judovsko ljudstvo.

Gotovo pa je: Jezus jih nagovori in ta beseda jih zaznamuje. Ko pomislimo na zmedo, strah in težo, ki smo jo doživeli v epidemiji, zlasti zaradi lažnih novic, pa so toliko večji dar tisti, ki so vstopali v dialog, prisluhnili, zaupali, pomagali, sočustvovali. To je velik dar in naložba za prihodnost, kakor je bila tudi prisotnost žena na križevem potu. In prav v prihodnost jih Jezus napoti.

Molímo, da bi znali vsako težavo reševati s spoštljivim dialogom, predvsem pa z ljubeznijo do resnice.

Deveta postaja: JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

V srcih sem pozabljen, kakor da sem mrtev, postal sem kot razbita posoda (Ps 31,13).

Jezusov trojni padec upodablja človeško ranljivost. Sami ne zmoremo prenašati teže preizkušenj. Potrebujemo Božjo pomoč in Božjo tolažbo. Epidemija je razkrila raznolikost našega življenja, včasih do najmanjše podrobnosti. Od tistih, za katere se je zdelo, da imajo vse niti življenja v svojih rokah, pa so postali povsem nebogljeni, do drugih, ki so bili vse življenje navajeni skromnosti in so sprejeli preizkušnje bolezni takšne, kot so. Morda smo že pozabili, kako neizprosna zna biti narava, in smo se kot razvajeni otroci neuspešno borili proti njej.

Molímo zase, da bi se naučili živeti z naravo kot dano od Boga, da bi ta svet sprejemali kot naš skupni dom, v katerem Bog prebiva z nami. 

Deseta postaja: JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO Z ŽOLČEM MEŠANO VINO

Le pri Bogu se umiri moja duša,/ kajti od njega prihaja moje upanje./ Pri Bogu je moja rešitev in moja slava, moja močna skala, moje zavetje je v Bogu (Ps 62,7-8).

Človek pride na svet gol, običajno pa ga zapusti v obleki. Gotovo nikomur ni prišlo na misel, da je Bog dopustil Jezusovo goloto, ker se na križu rojeva naše novo življenje. Golota je tu simbol rojstva. Na križu Jezus ni samo trpel in umrl, ampak je tudi rodil Cerkev, rodil je nova življenja za vse nas. Spominjam se bolnika, ki ga je kovid pri polni moči priklenil na posteljo. Mnogokrat je izrekel besede: »To je znamenje mojega novega življenja; kot je šlo do sedaj, ne gre več naprej. Začeti moram živeti drugače!«

Molímo za vse, ki so to šolo zamudili, ker so bili nepozorni ali ker jih je preplavila jeza. Bog, hvala ti za dar pozornosti, da se zmoremo v teh trenutkih učiti od tebe, ki umiraš na križu.

Enajsta postaja: JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Tudi čez svoje služabnike in čez svoje dékle bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali (Apd 2,18).

Križ je nekaj takega kot človek. Prostor je za glavo, roke in noge. Toda človek je narejen za ustvarjanje, premikanje, življenje; križ pa je narejen za smrt! Ko smo sprejeli zahteve, ki jih narekuje virus, je postalo naše življenje kot telo, pribito na križu. Odpovedali smo se gibanju, mnogim oblikam ustvarjanja in temu, kar smo do sedaj mislili, da nas dela žive. Velik dar Svetega Duha je, da so se pojavile nove oblike ustvarjalnosti: virus je prinesel smrt, a Duh je sočasno prinesel še več življenja. Koliko ljudi je zapustilo svoje ustaljene načine življenja in se podalo na pomoč bolnim, onemoglim in osamljenim; koliko ljudi je našlo do tedaj neznane oblike ustvarjalnosti in življenja! Morda je prvi pogoj za to, da sprejmemo novo življenje, to, da se odpovemo prividu, za katerega smo dotlej mislili, da je življenje, pa je le nadomestek zanj.

Molímo ob Jezusovem križanju za to, da bomo še trdneje verovali, da nam Jezus daje življenje.

Dvanajsta postaja: JEZUS UMRJE NA KRIŽU

Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil (Lk 23,46).

Ko smo pred leti prebrali novico, da je umrl prvi človek, okužen s koronavirusom, smo se zdrznili. Ko smo čez nekaj mesecev brali, da je za posledicami te bolezni umrlo 50 ljudi na dan, se zdi, kakor da to ni nikogar več vznemirilo. Strašno: človek se na smrt navadi. Kakor se navadi na trpljenje, kakor se navadi na trpinčenje in žalitve. Začuda se zgodi, da otopimo in začnemo celo sodelovati s smrtjo. Težko si predstavljamo, kaj se je zgodilo, ko je Jezus izdihnil. Apostoli in evangelisti so nam razložili, da je bilo to dejanje ljubezni, podaritev življenja vsakemu od nas. Ko bi mi obupali, Bog ne obupa.

Molímo za tiste, ki so iz svojih rok spustili vajeti svojega življenja in dopustili, da v njihovih odločitvah kraljujejo samozanikanje, nespoštovanje, smrt. Molimo zase, da bomo vedno vztrajno prinašali Božji dar življenja.

Trinajsta postaja: JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA DAJO MARIJI V NAROČJE

Ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi (Lk 1,48).

Marijino sočutje je brezmejno. Zato je lahko ustvarjala skupnost že ob oznanjenju, brž poiskala sorodnico in opevala Boga, ki obiskuje svoje ljudstvo in človeku prihaja naproti z očitnimi deli ljubezni in pravičnosti. Marijino srce je sočutno in njena vera velika, Jezus je zanjo vedno Bog, ob oznanjenju ali na veliki petek. Bolečina staršev, ki izgubijo svojega otroka, je ogromna. Toda Marija veruje, objema Jezusa in ve, da on že raste v edinosti Cerkve. Marija hoče biti že ta trenutek deležna te edinosti.

Molímo danes za vso skupnost Cerkve, da se ne bomo zapirali v ozkost zagledanosti vase, da ne bomo vzdihovali za udobno preteklostjo, ampak bomo zmogli graditi skupnost Svetega Duha.

Štirinajsta postaja: JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Rekel jim je: »Kaj ste pre­plašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam« (Lk 24,37-39).

Zgodovina nam daje občutek, kakor da se življenje odvija v krogu. Rojstvo, smrt in novo rojstvo. Umrlega človeka nadomesti nekdo drug in čas teče naprej, kakor da se nič ni zgodilo, včasih celo tako, kakor da človek ni živel.

Jezus izbere grob kot mesto svojega največjega dejanja, da bi ta krog prekinil. V grobu daje novo življenje vsem. Tu bo vstal od mrtvih in vsem nam oznanil, da smo dragoceni v Božjih očeh.

Molímo, da bi znali sprejeti dar Gospodovega vstajenja, ki naj se razlije na vsa področja našega življenja.

Sklep

Hvalite GOSPODA, vsi narodi,/slavite ga, vsa ljudstva./ Kajti silna je nad nami njegova dobrota,/ GOSPODOVA zvestoba traja na veke. Aleluja (Ps 117).

Gospod, hvala ti, da si šel pred nami po poti križa. Ker si ti hodil po tej poti, vemo, da smo tudi mi lahko sol sveta in luč življenja. Zahvaljujemo se ti tudi v imenu tistih, ki se ti danes težko zahvaljujejo, ker jim je epidemija vzela koga njihovih dragih ali so v tem času doživeli druge težke trenutke. Naredi, da bomo vsi eno srce in ena duša, skupnost, ki slavi od Boga darovano življenje.

Podobe križevega pota je ustvaril akademski slikar Andrej Jemec. FOTO: Ksenja Hočevar


Petnajsta postaja: razmislek, zakaj je svet v slepi ulici

Kaj pravita o slikanju oziroma pisanju meditacij križevega pota slikar Andrej Jemec in duhovnik p. Bogdan Rus? 

Andrej Jemec (1934) je na svoji 88-letni življenjski poti in izjemnem slikarskem opusu pred leti prvič naslikal križev potNa 1,8 krat 2,50 metra veliko platno (petnajst podob enakih velikosti 60 krat 50 cm) je naslikal 14 postaj Kristusovega trpljenja, v petnajsti, vstajenjski, pa je z besedami povzel, kar je med slikanjem velikega dela premišljeval: Brez krščanske kulture ni evropske.

Andrej Jemec: Povzetek temeljnih stvaritev zgodovine umetnosti

Eden naših najpomembnejših in največkrat nagrajenih povojnih likovnih ustvarjalcev je križev pot slikal dobro deset­letje, med letoma 2006 in 2017. »Izhodišče za prve skice postaj je bil križev pot Antona Cebeja, ki sem ga videl v župnijski cerkvi v Ajdovščini,« je povedal za Družino: »Gre za daljši razmislek, kako naj se te velike in pomembne krščanske teme, ki jo je najbrž upodabljalo največ slikarjev, kiparjev, rezbarjev in drugih umetnikov v zgodovini, lotim v jeziku, ki je najbližji moji slikarski izkušnji. Razumljivo, predvsem upoštevaje moje pojmovanje slike danes, hkrati pa v duhu soočanja z vsemi meni znanimi in najbolj vznemirljivimi dosežki te pretresljive zgodbe.« Anton Cebej (1722–1776) in njegovi sodobniki so po besedah akademika Jemca v podobah križevega pota »človekovo in Božjo zgodbo, ki je vsakemu blizu na potovanju skozi življenje« slikali v jeziku časa svojega bivanja. Cebejevo upodobitev »trpljenja in odrešenja, univerzalno upodobitev vseh desetih Božjih zapovedi, ki jih človek zmeraj znova živi in tudi krši« akademik Jemec šteje kot »povzetek temeljnih stvaritev v slovenski likovni kulturi«.

Križev pot je moral naslikati, kot pravi, tudi kot odgovor na izzive, ki zaznamujejo stanje duha: »Dan za dnem se soočamo z vprašanji, ki terjajo odgovore, kaj se je dogajalo, kaj se dogaja, da se je svet znašel v slepi ulici.« In križev pot je po njegovem izrazita verska tematika: »Govora je o najbolj osebnih vprašanjih, o tistih, ki so po mojem prepričanju v temelju nedotakljiva pravica. Ta pravica pa je bila kršena s strani totalitarnih političnih sistemov 20. stoletja, pa naj gre za italijanski fašizem, nemški nacionalsocializem ali sovjetski komunizem. Ti -izmi so zagrešili največ zločinov, kar jih zgodovina človeštva pozna.« Akademski slikar, priča vdora komunistične ideologije v slovenski krščanski svet, sklene: »V imenu ideologije komunizma, njeno najmočnejše orožje sta laž in prevara, pa je človeštvo utrpelo največ žrtev. Križev pot je tudi moja osebna izkušnja – vse tisto, kar mi je bilo dano videti, slišati, prebrati in kritično presoditi.«

Kako je na njegovo ustvarjanje križevega pota vplival Henri Matisse in kako ustvarjanje akvarelov med študijskim bivanjem v Parizu? Zakaj je naslikal 15. postajo in kaj pomeni napis Brez krščanske kulture ni evropske? O tem v 9. številki tiskane Družine.

P. Bogdan Rus: Pišem križev pot

Pisatelj sicer ne razkriva drobovja ali tehnike svojega pisanja, a tisti, ki napiše križev pot ni pisatelj. Je molivec v najlepšem pomenu besede. Ko govorim o tem, kako pišem razmišljanja ob postajah križevega pota lahko rečem najprej, da se želim vedno lotiti tega dela kot molivec. Zato vedno molim k Svetemu Duhu med tem delom me vedno “vleče na kolena” se pravi: večkrat pomislim, da bi pokleknil. Ne vem, kako to vpliva na moje ustvarjanje ampak tako pač je.

Molivec pa govori o tem, kako moli, prav do najglobljih globin, kolikor zmore. Pravzaprav mora. In če prav pomislim: to je vendar Cerkev. Cerkev je skupnost v kateri drug drugemu svoje najintimnejše globine, svojo predanost Bogu ob kateri še sam ne vem, kako naj jo poimenujem, pa vendar govorim o njej in prisluhnem drugemu, ki počne enako. To je Cerkev.

In ko se kot molivec spravim pisat križev pot mi najprej pridejo na misel meje. Meje mojih sposobnosti: sem sposoben pisati o tem in nežne vsebine pasijona ne pokvečiti, ne namerno ampak zato, ker temu nisem dorasel. Potem meje oblike same: križev pot je nastal v določenem zgodovinskem trenutku in z nekatermi utrjenimi religioznimi predstavami, ki danes več ne govorijo. Pokojni p. Bruno Korošak je po sv. Janezu Pavlu II. večkrat opozoril, da bi morali predrugačiti križev pot in postaje narediti bolj svetopisemsko utemeljene. Tudi sam čutim, da ima križevpotna oblika neko mejo izraza, sam jo poskušam upoštevati tako, da v pisanje vključim čim bolj poglobljeno svetopisemsko razumevanje, ki se je skozi stoletja izrazilo v odlični teologiji Katoliške Cerkve.

In ne nazadnje so tu še meje, ki so nastale iz izkušenj, ki jih ne bom presegel. Meni se je najbolj vtisnil v srce križev pot Papeža Benedikta XVI. o semenu, ki umre, vsak križev pot, ki pa ga bom napisal pa bo nosil tudi znamenja mladostnih doživetij križevih potov, pa naj smo jih igrali, brali ali bili v njem kot statisti umetniškemu fotografu.

Zenit vsega je molitev, je podton, ki mora vedno zveneti v svojem izvirnem in nedotaknjenem glasu, to je Kristusov glas, ki se daruje; je večna Božja beseda, ki trpi za nas, da bi mi lahko živeli.

Ko to sprejmem, vzamem pero …



Nalaganje
Nazaj na vrh