V vatikanski kapeli Odrešenikove Matere je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa zjutraj predstavil tretjo postno pridigo za papeža Frančiška in rimsko kurijo. Letošnje pridige so namenjene dokumentom drugega vatikanskega koncila, p. Cantalamessa pa je tokrat nadaljeval premišljevanje o konstituciji o bogoslužju Sacrosanctum Concilium. V ospredje je postavil oznanjevanje Božje besede in poudaril, da je osnovni dejavnik evangelizacije Sveti Duh.

Če želimo razširiti določeno novico, potrebujemo neko sredstvo, je nagovor pričel p. Cantalamessa. Pri posredovanju Božje besede je sredstvo dih, kar je Sveti Duh, in Božja beseda ne more biti oživljena drugače kakor z dihom Boga, kar je Sveti Duha.

Sveti Duh je torej osnovno sredstvo komunikacije, brez katerega ne moremo razumeti sporočila, ki ima človeško preobleko. Božje besede so Duh in življenje in torej ne morejo biti posredovane ali sprejete drugače kot v Duhu. To je po besedah p. Cantalamesse temeljni zakon, ki ga konkretno vidimo v zgodovini zveličanja. Jezus je začel pridigati v môči Duha; sam je rekel, da je nad njim Duh Gospodov, da bo ponesel blagovest ubogim; učencem je obljubil Svetega Duha, da bi lahko oznanjali. Na binkošti je nad apostole prišel Sveti Duh ter se v njih preoblikoval v »neustavljivo težnjo po evangeliziranju«.

Ko govorimo o evangelizaciji, se moramo najprej izogibati njenega enačenja s pridiganjem, kar je pridržano posebni kategoriji kristjanov. P. Cantalamessa je navedel odlomek iz 2. točke koncilske konstitucije Dei Verbum, ki pravi, da »načrt razodetja obsega dogodke in besede, ki so med seboj tesno povezani, in sicer na način, da dela, ki jih Bog izvršuje v zgodovini zveličanja, izražajo in krepijo nauk in stvarnosti, ki so sporočani z besedami; medtem ko besede oznanjajo dela in ponazarjajo skrivnost, ki je v teh delih vsebovana.« Papeški pridigar je dodal, da ta zakon, ki velja za razodetje, velja tudi za tiste, ki to razodetje širijo. Oseba ne evangelizira samo z besedami, ampak najprej z delom in življenjem; ne s tistim, kar pove, ampak s tistim, kar naredi in kar je.

Papeški pridigar je v nadaljevanju spregovoril o pogojih in lastnostih evangelizatorja. Najprej je potrebno »izstopiti«, »iti ven«, ne samo iz Cerkve, občestva, zakristije, ampak najprej iz svojega »jaza«. Poleg tega je potrebno iz središča vzeti samega sebe in v središče postaviti Kristusa. P. Cantalamessa je tudi posvaril pred dvema osnovnima nevarnostima: lenobo, da ne storimo ničesar in pustimo, da vse storijo drugi; ter pred vnetim in praznim aktivizmom, katerega rezultat je postopno izgubljanje stika z izvirom besed in njihove učinkovistosti.

P. Cantalamessa je ob koncu spregovoril še o povezanosti med evangelizacijo in ljubeznijo, ki je za evangelizacijo tudi temeljna. Da bi evangelij ponesli na vse konce sveta je najprej potrebno imeti pristno ljubezen in sočutje do ljudi. Evangelij ljubezni se ne more oznanjati brez ljubezni. Če se ne potrudimo ljubiti osebe, ki so pred nami, je prepričan p. Cantalamessa, se besede v rokah z lahkoto spremenijo v kamne, ki ranijo in pred katerimi se branimo. Potrebna je torej ljubezen do ljudi, tudi in predvsem pa ljubezen do Jezusa, ki nas mora spodbujati. Treba je ljubiti Jezusa, kajti samo kdor je zaljubljen v Jezusa, ga lahko oznanja svetu z globokim prepričanjem.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet