V pogovoru za Družino je predstavil mrežo molitve, svoj duhovni poklic, govoril o molitvi, ki ni beg iz sveta, ampak »misijon sočutja«; o poti srca, mladih in evharistiji; o svoji poti od čilskih revežev do služenja vesoljni Cerkvi ter o glasbi, ki je zanj »način ljubezni«.

Pater Cristóbal, kaj Papeževa svetovna mreža molitve prinaša molitvenemu življenju katoličanov?

To je cerkvena služba, ki pomaga oblikovati apostolsko razpoložljivost po molitvi. Nekoč se je imenovala apostolat molitve. Ko molimo za druge, za potrebe sveta in za izzive človeštva, povezani s papežem, živimo svojo duhovniško poklicanost, ki smo jo prejeli pri krstu. Svet v skupni molitvi izročamo Bogu.

Duhovni temelj mreže je Srce Jezusovo. Bolj ko smo blizu Jezusovemu srcu, bliže smo tudi vsem, ki so v njegovem srcu, posebno ljudem v stiski. Zato ne molimo za nekaj abstraktnega, kar bi si papež sam zamislil, ampak se vsak mesec združimo ob enem konkretnem izzivu človeštva in poslanstva Cerkve.

Papeževa svetovna mreža molitve je navzoča v 94 državah s približno 22 milijoni molivcev.

Kako lahko vernik konkretno sodeluje?

Prva oblika je najpreprostejša: vsak lahko moli za mesečni papežev namen, zlasti na prvi petek. Druga možnost je, da papežev namen v svoje programe vključi že obstoječa molitvena skupina, župnija ali skupnost: enkrat na mesec imajo adoracijo ali srečanje, na katerem molijo skupaj po papeževem namenu. Tretja, globlja oblika je povezava z narodnimi predstavniki mreže; v Sloveniji je koordinator p. Miodrag Kekić (mio.kekic1@gmail.com). Pri njem je mogoče dobiti gradiva, vprašati za duhovno obnovo po metodi Pot srca ali se povezati z drugimi skupinami. Za mlade obstaja lepo mladinsko molitveno gibanje znotraj mreže.

»Moja prva poklicanost je biti Jezusov prijatelj,« ste mi dejali. Kako se je rodil vaš duhovni poklic?

To misel sem prejel od staršev. Jezus je bil pri nas od nekdaj kakor član družine. Že kot otrok sem z Njim govoril zelo naravno, kakor s prijateljem. Mama mi je nekoč pokazala kaseto, na kateri sem imel tri leta in govoril z Jezusom skoraj tako, kot govorim danes z vami. Obiskoval sem jezuitsko šolo v Santiagu v Čilu. Prijatelji so bili katoličani, skupaj smo peli, sodeloval sem v Skupnosti krščanskega življenja. Vendar nisem mislil, da bom duhovnik. Na univerzi sem začel študirati sociologijo. Potem je leta 1993 moj oče nenadoma umrl za rakom. To je v meni odprlo velika vprašanja: ne samo, kaj želim delati, ampak kdo želim biti. Istega leta je Santiago prizadela velika poplava. Vsak konec tedna sem začel hoditi v eno od revnih skupnosti, eno uro z avtobusom, sam, brez prijateljev. Tam sem postal animator za birmance. Ljudje so bili preprosti in revni, a ob njih sem bil zelo srečen. Nekega dne sem se vprašal: Kaj, če bi vse moje življenje postalo to, kar živim vsako soboto zvečer? V srce je prišlo veliko veselje, ki je ostalo do danes. To je bila Gospodova potrditev. Nehal sem hoditi z dekletom, kar ni bilo preprosto, in postal duhovnik.

Ko molimo za druge, za potrebe sveta in za izzive človeštva, povezani s papežem, živimo svojo duhovniško poklicanost, ki smo jo prejeli pri krstu. 

Koliko pesmi ste napisali in posneli?

Posnel sem več kot 200 pesmi, niso pa vse moje. Sem tudi izvajalec pesmi drugih avtorjev. Sam sem jih napisal približno polovico. Ustvaril sem dve maši: eno v španščini in drugo v jeziku staroselskega ljudstva Mapuče v Čilu, med katerim sem deloval. Večina drugih pesmi je namenjena osebni molitvi; so duhovne, ne nujno liturgične.

Bili ste misijonar pri plemenu Mapuče? Kaj vas je naučilo?

Mislim, da so staroselci v marsičem bolj naravno odprti za Gospoda in Svetega Duha kakor mi, ker zaradi številnih struktur včasih obstanemo pred neposrednim osebnim odnosom. Pri njih sem doživel nekaj zelo močnega. Uglasbil sem očenaš v njihovem jeziku. Ko sem jim ga prvič zapel, je nastala dolga tišina. Ko sem že mislil, da je bilo slabo, se je oglasil starešina: »Brat, to je nekaj najlepšega, kar smo slišali: da lahko govorimo z Gospodom v svojem jeziku. Toda … saj veš, da tega ne moremo.« Vprašal sem ga, zakaj ne. Rekel je: »Če je Jezus govoril z Bogom v španščini, moramo tudi mi.« Tedaj sem mu razložil, da Jezus ni nikoli govoril špansko. To je odprlo globoke pogovore. Meja med evangelizacijo in kolonizacijo je zelo krhka. Ko postanemo kristjani, ne postanemo nekaj drugega; postanemo bolj to, kar smo. Gospod jih je ustvaril kot Mapuče. Hoče, da so to. Tega so bili tako veseli …

Meja med evangelizacijo in kolonizacijo je zelo krhka. Ko postanemo kristjani, ne postanemo nekaj drugega; postanemo bolj to, kar smo.

Prebrali ste del pogovora s p. Cristóbalom Fonesom, ki je v celoti na voljo v tedniku Družina (31/2026). V njem boste odkrili tudi več o njegovi ljubezni do glasbe.